Arhiv Štajerskega Tednika

Ukrepi medobčinske inšpekcije občin Sp. Podravja zoper povzročitelje onesnaženja, predvsem pa za sanacijo lokacij, kjer so leta in leta v naravi ležali odpadki, so bili učinkoviti. V naravi odloženih odpadkov je manj. A vse lokacije še vedno niso očiščene. Medtem ko so občine in občinski komunalni inšpektorji skrb za čisto in urejeno okolje vzeli zares, pa je državi oziroma ministrstvu za okolje za dotično problematiko malo mar. Okoljsko ministrstvo niti nima vzpostavljenega registra divjih odlagališč – osnovne informacijske infrastrukture. Problem je tudi, ker so za določene kategorije odpadkov (npr. gradbene) pristojni državni, za komunalne pa občinski inšpektorji. Tako si državni in občinski inšpektorji primer obravnave divjega odlagališča zaradi različnih sort odpadkov nemalokrat podajajo iz rok v roke. Zakonodaja in predpisi, pa tudi sankcije za področje nenadzorovanega odlaganja odpadkov v naravo so zelo pomanjkljivi, čeprav gre za relativno visoka okoljska tveganja. Nevarne snovi iz odpadkov lahko sčasoma pronicajo v zemljo in podtalnico. Predstavljajo tveganje za onesnaženje pitne vode in kontaminacijo rodovitne prsti. Emisije se lahko sproščajo tudi v zrak. Še kako živ je primer izpred desetletja, ko so v Lovrencu na Dravskem polju gorele pnevmatike. Evropska komisija je Slovenijo zaradi tega primera in dveh v Celju (zaradi onesnaženosti tal s težkimi kovinami) že posedla na klop evropskega sodišča. Kaznovana je bila z opomini. Problem odlagališča s 40.000 tonami odloženih pnevmatik je, da je v bližini enega največjih virov pitne vode v Sloveniji. Po nalogu Evropske komisije mora država pnevmatike v Lovrencu na Dravskem polju odstraniti. A to izvaja s polžjo hitrostjo. Glede na to, kako se do treh najakutnejših primerov obnaša ležerno, je jasno, da ji je za vsa manjša odlagališča figo mar.

Država svoje predpise kar ignorira

Preberite več v Štajerskem Tedniku