Arhiv Dolenjskega lista

Goveji Dol je domača vas Rudija Žiberta, 77-letnega upokojenca z Mirne. V Govejem Dolu, kamor se je njegova družina preselila leta 1937 po vrnitvi iz Francije, kjer je Rudijev oče rudaril in se je rodil tudi Rudi, je preživel četrt stoletja svoje mladosti. V Rudiju je dolgo tlela želja, da bi bolje spoznal preteklost Govejega Dola. A za to pač v mladosti ni bilo nikoli dovolj časa.

Na jesen življenja, zlasti pa pred dobrim letom, je Žibert, ki je vseskozi vzdrževal stike z domačini, ko je prihajal na domačijo in so mu z veseljem pomagali pri zbiranju podatkov o dogajanjih na tem koščku sedanje sevniške občine, začel zavzeto proučevati pretežno zgodovinske vire o tem delu Mirnske doline.

Njegov temeljni vir za zemljepisno umestitev Govejega Dola je znanstveno delo dr. Maje Topole Mirnska dolina. V jeziku domačina Žibert predstavlja Goveji Dol kot gručasto naselje, katerega glavnina leži ob vznožju dvigajočega se grebena na gričku osamelcu, približno kilometer jugovzhodno nad Krmeljem, na nadmorski višini 340 do 380 m.

Posebnost tega grička je, da ima obliko podolgovatega otoka, ki ga oklepa najprej reka Mirna. Grič z Govejim Dolom in Vrhkom pa obkrožata še Kamenški potok in potok Hinja. Okoliške vasi so Hinjce, Brezje, Križišče, Kamenica, Gabrje in Polje. Prva štiri omenjena naselja so že v začetku 19. stoletja spadala v katastrsko občino Goveji Dol, da je dobil tak status, pa kaže, da je bi tedaj med naprednejšimi vasmi.

Posebnost Govejega Dola je tudi, da leži zvečine na plasteh rjavega premoga. Šentjanški oz. krmeljski rudnik je obstajal več kot 150 let, leta 1963 pa so ga zaprli zaradi nedonosnosti, čeprav so ostale še velike zaloge premoga v Krmeljski kadunji.

Med pomembnejšimi zgodovinskimi viri za v samozaložbi izdano knjigo Rudolfa Žiberta Moja domača vas Goveji Dol na obrobju Mirnske doline je tudi zbornik 700 let Šentjanža in prispevki zgodovinarja Janeza Kosa. Razvoj in zaton rudnika je močno vplival na kraje in prebivalce v Mirnski dolini.

Preberite še ...

Trajnost

Sedaj je pravi čas za razmislek o ugodnem ogrevanju doma

Prvič se Goveji Dol pisno omenja leta 1444 v notranjeavstrijski fevdni knjigi, in sicer pod imenom Rinderthal. Očitno so bili tod lepi pašniki za govejo živino. Sicer pa arheološke najdbe in druge najdbe pričajo, da so bili ti kraji v Mirnski dolini sorazmerno gosto naseljeni že pred 2000 leti. Še poseben razcvet so dosegla ljudstva keltskega izvora – Latobiki, v času 100 do 300 let pr. n. št., v tako imenovani halstatski dobi.

Žibert je napisal knjigo kot zgodbo, ki naj bi pritegnila predvsem laične bralce, v kateri si poglavja sledijo kronološko. V dobršni meri mu je uspelo podatke, drobce, "špliterje", kot je povedal ob predstavitvi knjige na drugo junijsko soboto pred svojo domačijo množici domačinov in gostov v Govejem Dolu, povezati v berljivo celoto, zanimivo sodobnikom in zanamcem, ne le kakšni stotniji Govejedolčanov. Po štetju leta 1868 jih je v teh krajih živelo trikrat toliko.

Knjiga je opremljena tudi s številnimi zanimivimi fotografijami, celo z letalskimi posnetki Marka Kapusa, lastnika Studia 5 iz Mokronoga. Za to delo sta se Rudiju Žibertu in njegovi soprogi Ceciliji, ki je urednica knjige, zahvalila tudi sevniški župan Srečko Ocvirk in predsednica Krajevne skupnosti Krmelj Slavica Mirt. Žibert pa je napovedal, da še ni rekel zadnje besede, če le ne bo bolezen, demenca močnejša…

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista