Bobo

Marinc, ki se je rodil leta 1930 v Celju, se je leta 1947 pridružil Komunistični partiji Slovenije, kasneje Zvezi komunistov Slovenije (ZKS).

Od leta 1968 je bil sekretar Centralnega komiteja (CK) ZKS, jeseni 1972 je na čelu izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije oz. republiške vlade nasledil Staneta Kavčiča, ki je bil prisiljen odstopiti. Vlado je vodil do maja 1978.

Kot piše Delo, je bil Marinc prvi šef slovenske vlade, ki ni pripadal partizanski generaciji. Kljub pričakovanjem, da se bodo z njegovim imenovanjem končali procesi politične liberalizacije in družbene modernizacije, se je Marinc v zgodovino vendarle vpisal kot tehnološki modernizator.

"Dve leti zatem, ko je prevzel funkcijo, je namreč Josip Broz Tito v Krškem zabetoniral temeljni kamen za postavitev jedrske elektrarne. S krško jedrsko elektrarno se je Slovenija strateško naslonila na ameriško tehnologijo in modernizirala energetski sistem, ki je v sedemdesetih letih zaradi redukcij elektrike pogosto klecnil," je spomnilo časnik.

Na čelu CK ZKS ga je nasledil Kučan

Marinc je slovensko vlado vodil do leta 1978, potem pa je do leta 1982 opravljal funkcije v Beogradu; sprva je bil podpredsednik zvezne vlade, do leta 1982 pa član predsedstva zvezne partije. Med letoma 1982 in 1986 je bil predsednik CK ZKS, kjer ga je nato nasledil Milan Kučan. Nato je ostal član predsedstva SRS do leta 1990, ko se je umaknil iz politike.

Kot navaja veliki slovenski bibliografski leksikon Osebnosti, je bil Marinc glede vloge in politike ZK ter glede Jugoslavije lojalist, zato je bil v času preloma med letoma 1990 in 1991 sprva zadržan do novih tokov v Zvezi komunistov Slovenije in slovenski družbi.

Po letu 1986, ko je njegov politični vpliv bledel, je bil tudi predsednik organizacijskega odbora tekmovanj v smučarskih skokih in poletih v Planici.