Vsi ljudje na svetu se rodimo s priznanjem človeškega dostojanstva, to nam je prirojeno in nihče nima pravice, da nam to odvzame. Kljub temu pa se to dogaja in ljudje se zaradi tega zatekajo k uporu zoper tako nasilje in tiranijo. Kajti kratenje in zanikanje človekovih pravic je nasilno dejanje in žaljivo za človeštvo, je dejanje nasilnežev, ki se izživljajo nad ljudmi, ki bi radi živeli v miru in spoštovanju vseh.

Po največji moriji v naši zgodovini v 2. svet. vojni se je pokazala potreba in nujnost, da se zavarujejo temeljne človekove pravice, ustvarjanje boljših življenjskih pogojev, enakopravnost moških in žensk, zaščita vseh verstev, ras in kulture ter več svobode. 10. dec. 1948 so se v Parizu vse članice Združenih narodov strinjale z Deklaracijo človekovih pravic in dale svojo zavezo, da jo bodo branile.

Vendar dogajale so se številne kršitve in se dogajajo še. Kje so končale vse te plemenite zaveze, zakaj je še vedno toliko kršitev. Kaj delajo ljudje, ki so postavljeni zato, da kršitve obsodijo in tudi kaznujejo, saj so vendar plačani za to in verjetno za zajetne vsote.

Narod pa trpi, kršene so mu vse pravice, odvzeto mu je dostojanstvo in je pravzaprav žaljivo dejanje za vse človeštvo. Tako je tudi ta Deklaracija samo mrtva črka na papirju, kakor že mnogo drugih.

Živimo v 21. stoletju, dogajajo se čudežna dejanja v tehniki, osvajamo vesolje, vendar na svojem domu izvajamo barbarska dejanja, kar verjetno ne bi smelo spadati v ta čas.

Ni čudno, da se dogajajo upori ljudi, ki so ponižani do konca, proti vsem, ki bi morali varovati Deklaracijo, so pa verjetno največji kršitelji.

10. december je dan, da ljudi spomnimo na to, da nam je prirojeno človeško dostojanstvo in nihče nam ne more in ga ne sme odvzeti in poteptati. Borili se bomo z vsemi silami proti vsem kršiteljem, hočemo živeti v miru in prijateljstvu z vsemi.