Vanesa Jaušovec

»Na Vestnik smo naročeni že od takrat, ko se je še imenoval Pomurski vestnik. Vse od njegovega nastanka torej,« je začel pripovedovati Jožef Kolenko, ki z ženo Marijo živi v Trnju. Zakonca sta se na časopis pred več kot sedmimi desetletji naročila zaradi želje po obveščenosti o dogajanju v Pomurju. »Takrat še ni bilo interneta ali drugih podobnih medijev, kjer bi lahko sproti prebirali aktualne novice, zato smo se odločili za časopis in ni nam žal,« pove Kolenko, ki časopis vedno v celoti prelista, prebere pa tiste prispevke, pri katerih ga pritegnejo naslovi. »Najraje imam novice o politiki, pa kroniko tudi preberem.«

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Časopis je vedno z veseljem prebirala tudi Marija, zdaj pa že nekaj let zaradi posledic kapi tega ne more več. »Ko smo še imeli kmetijo, sem časopis po več ur prebirala ob večerih, ko smo končali delo. Zdaj mi več ne služi niti vid, zato brati ne morem, fotografije pa še vidim. Zato še vedno pogledam vse osmrtnice, preostalo pa mi mož prebere,« je povedala.

Vanesa Jaušovec

Kolenkova sta za branje Vestnika navdušila tudi hčerki Jožico Raščan in Marinko Gjurica, ki vsak dan prideta k staršema na obisk ter pomagata očetu pri skrbi za mamo, ki je nepokretna. »Včasih smo bili na časopis naročeni tudi pri nas doma, sedaj pa ga prebiramo, ko pridemo na obisk k staršema, včasih ga vzamemo tudi domov. Večkrat smo se sicer že pogovarjali, da bi ga odjavili, vendar mama ne dovoli. Pravi, da neko veselje mora imeti,« pove Jožica.

Marija je tudi prva, ki mora ob četrtkih vzeti časopis v roke. Ko pride poštar, moža takoj vpraša, ali je že šel po časopis. »Vestnik mora biti do naslednjega četrtka, ko pride nova številka, vseskozi na mizi. Če nam ne bi bil všeč, ga zagotovo ne bi imeli naročenega,« je za konec poudaril Jožef Kolenko.