##IMAGE-2456233##

Ali ni grozno, da vsakih nekaj sekund zaradi lakote umre en človek, skoraj 40 milijonov ljudi na leto. In naj mi zdaj nekdo reče, da ni treba razdeliti celotnega svetovnega premoženja, da ni treba ukiniti kapitalizma, da ni treba zamenjati pravnih norm in da ni treba spremeniti naše miselnosti … Človeku je treba vrniti človečnost.

Prepričan sem, da sodobna tehnologija in ekonomija nista v korist človeštvu. Namenjeni sta za grabljenje in ropanje narave in ubijanje življenja v njej. To pa je tisto, kar največkrat kapitalisti nočejo vedeti, ker so zaslepljeni z željo po bogastvu in maksimalnem izkoriščanju, ki ustvarja nadpovprečne dobičke.

Živimo v norem času, v času, ko nas strahovi iz vseh strani butajo ob ostre čeri, nas mečejo na vse strani in v neki dalji ne vidimo cilja, nasmejanih obrazov in kupčka novcev, ki bi zagotavljali mirno starost – življenja brez mor in obilja solz.

Res so to nori časi: Optimizem umira na obroke, smeh izginja iz vsakdana, vse je izrisano črno in pred nami ni več svetlobe …

Več nam bodo omejevali, več nam bodo vzeli, več bo jeznih in obubožanih, več bo iskalcev pravice. To je kruta resnica: v Sloveniji bo več nasilnih, neposlušnih in za boj pripravljenih Slovencev. Ne bodo letele samo kocke in goreli avtomobili, hudo bo, ko bo lastnina poiskala novega lastnika. V negotovi in nemirni Evropi, pa še kje drugje, se že rojevajo novodobni »proletarci« s svojimi zahtevami in ne bo dolgo, ko bodo ulice polne gesel: Proletarci vseh dežel združimo se.

Kdo pa je proletarec, se ve: je delavec, uradnik – vsakdo, ki ga vladajoči razred izkorišča za pridobivanje kapitalskega dobička, je suženj 21. stoletja in da ne pozabim, je človek, ki je upornik in borec za svoje in kasneje tudi borec za skupne pravice. Ali to ne diši po nečem znanem, po srpu in kladivu, Komunističnem manifestu …

Vse se okoli nas rdeči, mi pa ne maramo rdečega, kakšen je to fenomen v naši družbi? Ali res nočemo sprememb, ali smo res takšni zapečkarji, da še ne vidimo, kako nas tepta izkoriščevalska noga kapitala. Ni dovolj, da se jezimo pred televizijo, da nas peščica hodi na proteste, da nekateri ustanavljamo nove stranke, da se skrivamo za transparenti in kritiziramo in obsojamo pod psevdonimi … Današnji čas je bolj krut in zato se bomo morali upirati drugače: bolj trdo, bolj organizirano in z razsvetljenimi voditelji, ki morajo izstopiti iz razburkane ljudske množice.

Kaj pa naša politična levica? Ali jo sploh imamo? Nekoč smo jo imeli, sedaj pa jo zagotovo ni, kajti SD ni rdeča, ni na strani delavstva (ljudstva), ta združba prenovljenih komunistov je le sama sebi namen in jo očitno zanima samo oblast v brezupnem prostoru družbenega kaosa. Zanesljivo lahko ponovim nekatere avtorje, kritike politične scene, da je SD skoraj mrtva v slovenskem prostoru. Ljudstvo zahteva korenite spremembe, nove programe, ki bi morali biti vklesani v programe vlade … Zgodilo pa se je, da rdeči plamen na uradni politični sceni ni zaželen, kljub temu, da nekaj sto tisoč nezadovoljnih slovenskih delavcev čaka, na spremembe in na nove usmeritve, ki jim bodo prinesle boljšo prihodnost: takšno, v kateri bo lastnina izgubila svojo dominantno vlogo, na družbo, v kateri bo lahko vsakdo soustvarjalec zdravega napredka, temelječega na naravnih zakonih.

Pa še nekaj: Rdeča misel naj postane svetla zvezda na poteh naših iskanj. Skupaj iščimo nova obzorja, ki bodo urejala bolj demokratične odnose, v katerih ne bo izkoriščanja, v katerih ne bo družbenih razredov in krutih gospodarjev, ki nam bodo še naprej delili samo drobtine. Zavedati se moramo, da smo Mi nosilci boljšega jutri.