Profimedia

»Zame je to kot prihod domov,« je dejala ob imenovanju. Pred dobrimi petimi leti je tako postala odgovorna za zakonodajo, ki vpliva na več kot 700 milijonov Evropejcev.

Začetek drugega mandata

Trenutno opravlja svoj drugi mandat, ki so ji ga potrdili aprila 2025, po tem ko je bila kot predsednica Evropske komisije znova izvoljena julija 2024. V tej vlogi vodi izvršni organ Evropske unije in zastopa Unijo na svetovnem prizorišču. Osredotoča na več ključnih pobud: zavzema se za krepitev evropske obrambe, zato je predlagala pobudo »Readiness 2030«, katere cilj je mobilizirati do 800 milijard evrov za okrepitev vojaških zmogljivosti EU kot odgovor na geopolitične grožnje, zlasti na še vedno trajajočo vojno v Ukrajini.

Pomembna sta ji gospodarska integracija in konkurenčnost, prizadeva si ustvariti tesnejše gospodarsko povezovanje znotraj EU, pri čemer poudarja potrebo po odpravi nacionalnih ovir in ustvarjanju bolj enotnega trga. Želi si poglobiti strateška partnerstva z državami, kot sta Indija in Kitajska, in sicer z namenom razširitve trgovinskih in investicijskih povezav ter hkrati spodbujanja uravnoteženega in pravičnega svetovnega trgovinskega okolja.

Poleg teh pobud se še vedno ukvarja z izzivi, kot so podnebne spremembe, migracije in ohranjanje demokratičnih vrednot znotraj EU. ​Trenutno, aprila 2025, odnosi med Ursulo von der Leyen in Donaldom Trumpom ostajajo napeti in zapleteni. Čeprav se izogiba neposrednim osebnim napadom, je von der Leyenova v nedavnem intervjuju za Die Zeit izjavila, da Zahod, kot smo ga poznali, ne obstaja več, s čimer je opozorila na razkroj tradicionalnih zahodnih zavezništev in poudarila stabilnost ter zavezanost Evropske unije demokraciji in globalni trgovini.​

Kritizirala je Trumpovo administracijo zaradi enostranskih odločitev, kot sta uvedba carin na evropske izdelke in izstop ZDA iz Pariškega podnebnega sporazuma.

Poudarja, da Evropa ne deluje pod vplivom oligarhov ali »bratov«, kot je Elon Musk, in ne kaznuje sosednjih držav, kar je očitna kritika Trumpovega pristopa. Povedala je, da Evropa gradi odpornost skozi solidarnost in močan srednji razred, v nasprotju z naraščajočo neenakostjo in krajšo pričakovano življenjsko dobo v ZDA.​ Čeprav se izogiba neposrednim oznakam, je jasno, da vidi Trumpovo politiko kot izziv za evropske vrednote in stabilnost ter si prizadeva za okrepitev evropske enotnosti in samostojnosti v odzivu na te izzive. Dejstvo, da od Trumpove inavguracije med njima še ni bilo uradnega srečanja, nakazuje na previden pristop v njunem diplomatskem dialogu.

Profimedia

Odločno podpira enakost za vse

Preden je prevzela zdajšnjo vlogo, je bila nemška obrambna ministrica. Med letoma 2005 in 2019 je bila najdlje trajajoča članica kabineta Angele Merkel, ob prevzemu nove funkcije pa je izbrala ekipo 27 evropskih komisarjev, med njimi je bilo 12 žensk na vodilnih položajih. Septembra 2020 je v svojem prvem govoru o stanju v Uniji kot predsednica komisije odločno obsodila politike proti LGBTQIA+ skupnosti na Poljskem. »Biti to, kar si, ni ideologija,« je povedala poslancem v Evropskem parlamentu v Bruslju, »to je tvoja identiteta. Zato želim biti povsem jasna – območja brez LGBTQI so območja brez človečnosti. In nimajo mesta v naši uniji.«

Aprila 2021 je podala enega svojih najbolj čustvenih govorov doslej. Omenila je incident »sofagate«, kjer sta jo dva moška voditelja, predsednik Evropskega sveta Charles Michel in turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, pustila brez stola na nedavnem vrhu v Turčiji. Po njenem mnenju je bil to dokaz neenakega obravnavanja spolov.

»Sem prva ženska, ki je predsednica Evropske komisije. Sem predsednica Evropske komisije. In tako sem pričakovala, da bom obravnavana med obiskom v Turčiji pred dvema tednoma – kot predsednica komisije – pa nisem bila,« je povedala poslancem in Michelu. Video incidenta je hitro postal viralen, prikazuje pa, kako Michel in Erdoğan sedeta na edina dva pripravljena stola, medtem ko ona stoji, dokler ne sede na kavč ob strani.

»V evropskih pogodbah ne najdem nobene utemeljitve za način, kako sem bila obravnavana,« je nadaljevala, »zato moram sklepati, da se je to zgodilo, ker sem ženska. Bi se to zgodilo, če bi nosila obleko in kravato? Na fotografijah preteklih srečanj ni manjkalo stolov. A tam tudi ni bilo žensk. Spoštovani poslanci, številni ste imeli podobne izkušnje, zlasti poslanke tega parlamenta.«

Nadaljevala je: »Počutila sem se prizadeto. In osamljeno – kot ženska in kot Evropejka. Ker ne gre za razporeditev sedežev ali protokol. Gre za bistvo tega, kar smo. To predstavlja našo unijo. In to kaže, kako dolgo pot še moramo prehoditi, preden bodo ženske vedno in povsod obravnavane enako. Seveda vem, da sem v privilegiranem položaju. Sem predsednica institucije, ki jo po svetu zelo spoštujejo, in kar je še pomembneje – kot voditeljica imam glas in lahko spregovorim. Toda kaj pa milijoni žensk, ki tega ne morejo? Ženske, ki se vsak dan slišijo v vseh kotičkih našega planeta, a nimajo ne moči ne položaja, da bi spregovorile? Vsi vemo, da na tisoče podobnih incidentov – večina veliko hujših – ostane neopaženih, nihče jih ne vidi, nihče ne sliši zanje, ker ni kamer in ker nihče ne posveča pozornosti. Poskrbeti moramo, da se povedo tudi te zgodbe.«

Hči uglednega politika

Zelo dobro razume, kako pomembno vlogo ima lahko neka funkcija v življenju posameznika. Odraščala je v Bruslju in obiskovala Evropsko šolo, ki velja za elitno večjezično šolo (tekoče govori francosko in angleško) za otroke diplomatov in uradnikov EU. Hodila je na isto šolo, ki jo je Boris Johnson obiskoval nekaj let pozneje. Ursulin oče, Ernst Albrecht, je bil v Belgiji v 50. letih višji uradnik, pozneje pa je postal politik.

Njena mama, Heidi-Adele Albrecht, je pridobila najvišjo izobrazbo, doktorat, in jo je močno spodbujala k akademski odličnosti. Družina se je preselila v Nemčijo, ko je bila stara 13 let, kot študentka pa je pozneje živela v Londonu, kjer je študirala ekonomijo na londonski LSE. Da bi se zaščitila, se je predstavljala z imenom Rose Ladson, namreč takrat so bili nemški politiki tarče levih militantov iz Frakcije rdeče armade. Ime Rose je izbrala, ker jo je družina pogosto klicala »mala vrtnica«.

Pozneje je povedala: »London je bil zame takrat utelešenje modernosti: svoboda, veselje do življenja, poskusiti vse.« Oboževala je punk in rock koncerte ter zabave in priznala, da je veliko več časa preživela v barih Sohaja in na ulicah v Camdenu kot v knjižnici. Kot študentka je predstavljala fascinantno mešanico discipline, radovednosti in uporništva. Ob pogledu na njeno mladost si marsikdo ne bi mislil, da bo kdaj postala političarka, kaj šele, da bo na tako visoki funkciji. Bila je izjemno inteligentna, obenem pa je živela življenje v njegovi polnosti – nakar se je spremenila v ambiciozno in prodorno osebo, ki jo spremlja deloholizem. Ob vrnitvi v Nemčijo se je odločila za študij medicine, pozneje je pridobila še doktorat iz zdravja žensk.

Profimedia

Mama sedmih otrok

Z možem Heikom von der Leyenom ima sedem otrok, rojenih med letoma 1987 in 1999. Danes so stari med 26 in 38 leti. David (rojen 1987) dela v finančnem sektorju, Sophie (rojena 1989) je študirala ekonomijo in se zaposlila v bančništvu, Maria Donata (rojena 1992) je prav tako študirala medicino in šla po očetovih stopinjah na področju medicine, Victoria (rojena 1994) deluje na področju komuniciranja in odnosov z javnostmi, Johanna (rojena 1994) se je odločila za študij prava, Egmont (rojen 1998) je še vedno študent, usmerjen v družbene vede, prav tako Gracia (rojena 1999), ki jo zanimata umetnost in kultura. Maja 2021 je Ursula von der Leyen postala babica, kar je ustvarilo novo poglavje v njenem družinskem življenju.

Moža, profesorja medicine in direktorja podjetja za medicinsko inženirstvo, je spoznala, ko se je po študiju v Londonu vrnila v Nemčijo in pela v univerzitetnem zboru. Pri 28 letih je rodila prvega otroka, vendar takrat v njenem okolju biti »zaposlena mati« ni bilo družbeno sprejemljivo. Po poročanju časopisa The Times je višji zdravnik ob novici, da je noseča, dejal: »Gospa von der Leyen je noseča? Ali je prelena za delo?« Za nekaj časa je dejansko postala gospodinja brez uradne zaposlitve in se osredotočala na vzgojo otrok. 

Ko se je leta 1992 preselila v Kalifornijo, kjer je njen mož opravljal raziskovalno delo na univerzi v Stanfordu, jo je presenetilo, kako dejavno so ameriški očetje sodelovali pri vzgoji otrok. Družina se je po štirih letih vrnila v Nemčijo in po zgledu svojega očeta je vstopila v politiko. Kot zvezna ministrica za družino je leta 2005 uvedla reforme, med drugim preimenovanje »porodniškega dopusta« v »starševski dopust«, s čimer je jasno sporočila, da je vzgoja otrok naloga obeh staršev, ne le matere.

Koraki v politiko

Vstop v politiko je bil postopno prehajanje, ki so ga vodili njena osebna izkušnja, izobrazba in družinska dediščina. Po nekaj letih, preživetih v Kaliforniji, je ob vrnitvi v Nemčijo zaključila svojo medicinsko izobrazbo in delala na področju zdravja žensk za polovični delovni čas. Zavedala se je družbenih in strukturnih izzivov, s katerimi se spopadajo delovne matere. Njen oče, Ernst Albrecht, je bil visok državnik in pozneje minister in predsednik Spodnje Saške. Ursula je odraščala v okolju politike in institucij moči, in čeprav je sprva poskušala iz tega sveta oditi, se je njen pogled sčasoma spremenil.

Nekoč je dejala: »Politika me je začela zanimati, ko sem spoznala, kako velik vpliv ima na družine, kot je moja.« Leta 2001 je uradno vstopila v politiko in se pridružila Krščanskodemokratski uniji (CDU). Začela je na regionalni ravni v Spodnji Saški, le dve leti pozneje pa je bila imenovana za ministrico za socialne zadeve, ženske, družino in zdravje v Spodnji Saški. Njeno delo je hitro dobilo veliko pozornost zaradi praktičnih, naprednih in družinskih osredotočenih pristopov. Leta 2005 je vstopila v zvezno politiko in postala zvezna ministrica za družinske zadeve v prvi vladi Angele Merkel. Pozneje je zasedala različne ministrske položaje, bila tudi ministrica za delo in ministrica za obrambo, nato pa je leta 2019 postala predsednica Evropske komisije.

Danes von der Leyenova spi v majhnem studiu ob svoji pisarni na sedežu Komisije, saj v Bruslju nima stalnega doma. Ob koncih tedna se vrača v družinski dom v Beinhornu, majhno vas v Nemčiji, kjer preživlja čas z otroki in se posveča svoji strasti – jahanju.

10 zanimivosti:

- Ena izmed njenih prababic je bila Angležinja, kar pomeni, da je Ursula tudi britanskega rodu.

- V mladosti je oboževala punk in rock koncerte, danes pa uživa predvsem v klasični glasbi in obožuje pevko Adele.

- Ursula je odrasla v družini s sedmimi otroki, kar jo je naučilo tekmovalnosti, potrpežljivosti in samozavestnega uveljavljanja.

- Poleg medicinske izobrazbe ima še magisterij iz javnega zdravja, ki ga je opravila kot mati več otrok – ob delu in družini.

- V 70. letih je bila članica družinske glasbene skupine Die Albrecht Familie, ki je izdala nekaj pesmi in nastopala na nemških televizijskih oddajah.

- Zavzema se za federativno ureditev Evropske unije, podobno kot v ZDA ali Švici, kjer bi EU delovala kot enotna država z močno skupno politiko.

- Njena mlajša sestra Eva-Benita je umrla zaradi raka pri 11 letih, kar jo je globoko zaznamoval in vplivalo na njeno življenjsko pot.

- Kot nemška obrambna ministrica se je soočila s preiskavami zaradi domnevnih nepravilnosti pri dodeljevanju svetovalnih pogodb, kar je sprožilo politične polemike v Nemčiji. ​

- Njen dedek, Carl Albrecht, je bil psihoterapevt, ki je razvil metodo avtogenega treninga, tehniko meditacije, ki jo Ursula še danes ceni.

- Leta 2014 je postala prva ženska, ki je vodila nemško obrambno ministrstvo, kar je bil pomemben mejnik v nemški politiki.