OSEBNI ARHIV

Spoznala sem jo pred leti. Sva sovrstnici in sokrajanki. Pritegnila me je s svojo izjemno zgodbo, o kateri sva se pogovarjali tudi v tem intervjuju. Neozdravljivo bolezen je alkimistično preobrazila v ponovno rojstvo. Šok ob diagnozi jo je ponesel onkraj sveta, kot ga poznamo. Doživela je obsmrtno izkušnjo. Z njo je prišlo spoznanje, da v sebi nosimo potencial samoozdravitve. 

Pred osmimi leti ste zboleli za rakom na jajčnikih. Tisti dan, ko ste se vrnili domov iz bolnišnice, kjer so vam postavili diagnozo, se je zgodilo nekaj zelo usodnega. Doživeli ste strašen šok …

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko sem se s hudo diagnozo vrnila iz bolnišnice. Zdravniki so mi rekli, da ni več rešitve, saj je bila bolezen razširjena po celi trebušni votlini. Bila sem popolnoma pretresena, moje telo je bilo v šoku, misli so bile zmedene … Otroka sta bila še majhna, jaz pa kar čez noč soočena s smrtjo. Tako strah, kot me je bilo takrat, me ni bilo še nikoli. Celo telo je od groze odpovedovalo.

Začelo me je tresti, mrzlica je bila po vsem telesu, čutila sem vsako mišico, vsako vlakno svojega telesa. A prav tistega dne, v tisti popolni ranljivosti, se je zgodilo nekaj, kar mi je za vedno spremenilo življenje.

Kaj se vam je zgodilo?

Nikoli nisem verjela, da obstaja nekaj več kot to fizično življenje. Ko sem bila med hudim mišičnim napadom nemočna, sem se naenkrat znašla v ljubeči tišini in nenadoma me je preplavil občutek, ki ga ne znam opisati, bilo je drugače, kot čisto zavedanje. Čas se je ustavil. Srce je postalo tiho, a hkrati tako močno prisotno. Bila sem zunaj misli, zunaj strahu in prvič v življenju sem občutila globoko povezanost z nečim večjim – z življenjem samim. Tisti trenutek ni bil samo šok, bil je prehod. Kot da bi se zrušil stari svet in odprla vrata v nov način bivanja. Ni šlo le za bolezen – šlo je za klic. Klic k temu, da se spomnim, kdo v resnici sem. In takrat se je začelo moje resnično prebujenje.

Pravite, da ste doživeli obsmrtno izkušnjo.

Tako je; in še danes težko najdem besede, ki bi v celoti zajele njeno veličino. Ni bila le izkušnja – bila je vrnitev Domov. V tistem trenutku, ko je moje telo ugašalo, sem začutila, kako me nekaj popolnoma ljubečega dvigne iz fizičnega sveta. Ni bilo več ne bolečine ne telesa ne misli. Bila sem zavest – čista, lahkotna prisotnost, prežeta z mirom in brezpogojno ljubeznijo, ki je ne pozna noben zemeljski jezik. V tistem prostoru – ali bolje rečeno stanju – sem razumela vse. V trenutku sem vedela, zakaj sem zbolela in da lahko dosežem popolno zdravje, ne glede na pozen stadij bolezni. Tisti trenutek mojega življenja je bil kot svetlobni utrinek, prežet z razumevanjem in sočutjem.

Vedela sem, da se je bolezen zgodila v moje dobro, da spremenim smer življenja. In takrat sem spoznala, kako zelo sem živela daleč stran od sebe, prepričana, da nisem dovolj in da nisem ljubljena. Trenutek prebuditve pa mi je razkril resnico, da nikoli nisem bila ločena od izvora. Da sem ves čas bila del izvora, le da se tega nisem zavedala. To ni bila vizija, niso bile sanje – bilo je bolj resnično kot karkoli, kar sem kdaj doživela na Zemlji. In ko sem se »vrnila«, nisem bila več ista. Dotaknila sem se večnosti in od takrat naprej vem: smrti ni. Je le preobrazba. In ljubezen – ta je večna. In s to energijo lahko spreminjamo svoje življenje.

OSEBNI ARHIV

Kako je izkušnja vplivala na vašo ozdravitev?

Ko sem se povezala z izvorom – z brezpogojno ljubeznijo, iz katere vsi prihajamo – sem dojela, da pravzaprav naše telo ni ustvarjeno, da zboli. In da smo mi tisti, ki ustvarimo bolezen, na podlagi svoje miselne energije. Moje telo nikoli ni bilo moj sovražnik. Moja bolezen ni bila kazen ali napaka, temveč močan klic k prebuditvi. Povabilo k temu, da se spomnim, kdo v resnici sem. V trenutku, ko sem začutila to čisto ljubezen, sem prenehala gledati na svoje telo skozi oči strahu in ga začela sprejemati z nežnostjo. Ne več kot nekaj, kar je »zbolelo«, ampak kot sveti tempelj, ki je v bolečini nosil moja potlačena čustva, vse moje »moraš«, »ne smeš«, »nisi dovolj«. Ljubezen je začela raztapljati vse, kar ni bilo v skladu z mojo resnico. 

Ko sem se vrnila iz obsmrtne izkušnje, sem se začela zdraviti od znotraj navzven. Najprej v zavesti, nato pa je postopoma sledilo še telo.

Ni šlo za boj proti bolezni, temveč za sprejemanje, celjenje, zaupanje. Ljubezen – tista resnična, brezpogojna – je bila zdravilo. In izvor? Izvor je spomin, da nisem nikoli bila ločena, da sem bila ves čas doma. Bolezen me je pravzaprav samo prišla spomnit tega.

Rak torej ni prišel kot kazen, ampak kot dramilo.

Tako je. Ko pogledam nazaj, vem, da rak ni bil sovražnik. Bil je glasnik. Prišel je kot prelomna sila, ki me je ustavila na poti, kjer sem pozabila nase – na svojo dušo, na svoje telo, na svojo resnico. Pred boleznijo sem živela navzven – v vlogah, pričakovanjih, nevidnih dolžnostih. Moje telo je tiho trpelo in srce je šepetalo, a nisem slišala. Rak pa je bil krik. Ne zato, da me kaznuje, temveč da me zbudi. Da me spomni, kdo sem.

Ko sem zbolela, sem prvič v življenju resnično prisluhnila. In v tej tišini – v bolečini, v temi – sem začela čutiti svetlobo. Ljubezen. Povezanost z izvorom, ki me je objel in mi pokazal: »Ni se ti treba bati bolezni. Prišla je z namenom, da te pozdravi. Ni ti treba biti popolna. Dovolj je, da si.« Rak je bil prehod. Ni me prišel ubit, ampak dejansko pozdravit vse moje ranjene dele. Pokazal mi je nov začetek. Prinesel mi je največje darilo: življenje, v katerem zdaj živim zavestno, ljubeče in z zavedanjem, da sem dovolj že samo zato, ker obstajam.

Kako uradna medicina komentira vašo ozdravitev?

Uradna medicina moje ozdravitve ni mogla razložiti – povedali so mi, da zame ni več rešitve. A življenje je imelo drugačne načrte. Ko sem se povezala s svojo notranjo močjo, z ljubeznijo in zavestjo, se je začelo samozdravljenje, ki presega razumevanje medicinskih protokolov. Ko je ljubezen v meni postala močnejša od strahu, se je zgodil čudež, ki je presegel logiko in znanost. In to želim deliti naprej – da se ljudje spomnijo, kako mogočna je naša notranja svetloba.

Tudi vaša avtobiografska izpoved nosi naslov Prebujena v novo življenje. V njej opisujete svojo pot samoozdravitve. Zakaj ste knjigo izdali šele po osmih letih?

Knjiga v sebi nosi resnico moje poti – poti nazaj k sebi, poti skozi temo v svetlobo. V njej opisujem ne le svojo fizično ozdravitev, temveč notranje prebujenje, ki me je za vedno spremenilo. Zanimivo je, da sem knjigo začela pisati že v tistem istem letu, ko sem ozdravela. Besede so prihajale spontano, kot tok, ki je želel steči na papir. A kljub navdihu sem jo po nekaj mesecih odložila. Nekaj v meni je čutilo, da še ni čas. Nisem želela, da bi ljudje rekli:

»Glej jo, komaj eno leto je minilo, rak se ne da tako hitro ozdraviti.« Želela sem, da mine čas. Da se v meni utrdi to, kar sem čutila že takrat – da sem resnično zdrava. In da lahko ljudje sami vidijo, da moje zdravje ni bilo trenutek ali naključje, temveč nova realnost, ki sem jo zasidrala skozi zavest, ljubezen in povezanost z izvorom. Poleg tega sem potrebovala, da v tišini dozori še nekaj drugega – spoznanje, kako globoko me je ta izkušnja preobrazila in kako lahko danes prav zaradi nje pomagam drugim. Da ne delim le zgodbe, ampak resnično moč preobrazbe. Ko sem začutila, da to zdaj živim – ne samo govorim – sem vedela: zdaj je čas. In zato je knjiga prišla k ljudem osem let pozneje. Ko sem bila pripravljena, da jo izročim z vsem, kar sem postala.

Vedeli ste, da boste ozdraveli. Od kod ta izjemni občutek gotovosti? Ne nazadnje ste zavrnili celo kemoterapijo.

Moje pravo zdravljenje se je začelo v trenutku, ko sem se povezala z brezpogojno ljubeznijo – ko sem doživela obsmrtno izkušnjo. Takrat se je moja zavest spremenila. Izgubila sem strah – in to je ključ do ozdravitve. To je bilo še pred operacijami. Nato je sledila prva težka operacija, ko so mi odstranili pol trebuha. Želela sem, da mi zdravniki odstranijo vse vidne dele bolezni. Vse nadaljnje operacije pa so bile bolj lepotne: ker so mi pri prvi operaciji odstranili precejšen del trebušne mrene, sem dobila veliko kilo, ki so jo zdravniki poskušali zmanjšati, a neuspešno.

Kilo imam še danes, nosim steznik, da lahko živim in me ne moti. Samo da lahko vsako jutro pogledam in objamem svoje otroke, svojo družino, ljudi, ki so mi vse na svetu. Da lahko jem hrano, ki jo imam rada. Ko smo enkrat duše, tega ne moremo početi. (smeh) In zato sem zavrnila kemoterapijo, ker sem globoko v sebi vedela, da je ne potrebujem. Ni šlo za noben upor proti medicini, ampak za globoko notranje vedenje, da se je telo začelo zdraviti v trenutku moje prebuditve. Še danes delujem v stanju prebujene zavesti, moj um in telo delujeta usklajeno, srce in možgani pa so v visokem koherentnem stanju.

Tako ohranjam globoko notranje ravnovesje. Moja zavest je v času prebuditve vstopila v kvantno polje in danes ves čas delujem v visokem zavedanju, kar pomlajuje in zdravi telo. Zato vem, da vsak trenutek življenja in zdravja ustvarjamo sami.

Jaka Zorman/MPA

Na tem mestu morava poudariti, da drugim, ki pridejo k vam po nasvet glede zdravja, ne svetujete, da popolnoma opustijo tradicionalno zdravljenje. Kaj svetujete tistim, ki se znajdejo v podobnem položaju, kot ste se vi?

Ja, to je zelo pomembno. Vedno poudarjam, da ne svetujem ljudem, naj opustijo tradicionalno zdravljenje. Moja izkušnja je bila moja – globoko osebna in duhovna – in ne bi bilo odgovorno, da bi komu rekla, naj stori enako kot jaz. Vsak od nas ima svojo pot in svoje lekcije. Vsakemu, ki me prosi za nasvet, povem: prisluhni sebi. Poveži se s svojo intuicijo, s svojo dušo in nato iz tega prostora sprejmi svoje odločitve – tudi glede zdravljenja.

Verjamem, da se tradicionalna medicina in duhovno zavedanje lahko čudovito dopolnjujeta. Telo je čudovit instrument, a mi smo več kot telo. Zato svetujem ljudem, da poleg zunanjega zdravljenja ne pozabijo na notranjega – na ljubezen do sebe, na odpuščanje, na zdravljenje srca. Vsakomur, ki je v stiski, bi rekla: nisi sam/a. Zaupaj, da tvoja modrost že biva v tebi. In ko se povežeš s to notranjo svetlobo, boš vedel/a, kateri je pravi korak zate.

Pravite, da se je razblinil tudi strah. Ga ne občutite nič več?

Prav obsmrtna izkušnja me je osvobodila strahu. Ko sem bila v tistem prostoru brezpogojne ljubezni, onkraj telesa in časa, sem dojela, da sem ves čas živela iz strahu – strahu pred tem, da nisem dovolj, strahu pred tem, da zbolim, da razočaram, da nisem ljubljena. In v trenutku, ko sem bila povezana s tem čudovitim svetlobnim poljem ljubezni, je strah preprosto izginil. Bila sem objeta v zavedanju, da sem že zdaj popolna. Da mi ni treba ničesar dokazovati. In prav ta občutek – ta stik z resnico – je razblinil bolezen.

Ko sem se vrnila, je bilo, kot bi se rodila znova – brez strahu, s popolnim zaupanjem v življenje. Ampak, če odgovorim iskreno: da, danes še kdaj začutim strah. Le da ga zdaj vidim drugače. Ne bežim pred njim. Ne potiskam ga stran. Ko pride, ga povabim, da sede ob mene – kot starega znanca. In se vprašam: Kaj mi želiš pokazati? Kje sem se oddaljila od sebe? Strah ni naš sovražnik. Pogosto je le posledica starih ran ali kolektivnih prepričanj. A ni se nam treba boriti z njim – lahko se mu nežno približamo z ljubeznijo. In prav to je ključno: ljubezen preseže strah ne z močjo, ampak s prisotnostjo. Zame ljubezen ni nasprotje strahu. Ljubezen je edina resnica. Strah pa je le iluzija – in kot vsaka iluzija izgine takoj, ko se spomnimo, kdo v resnici smo.

Zakaj po vašem mnenju sploh zbolimo?

Verjamem, da ne zbolimo zato, ker bi bilo z nami nekaj narobe, ampak zato, ker smo se predolgo oddaljevali od sebe. Bolezen ni kazen. Ni napaka. Bolezen je jezik telesa, ki govori, ko duša predolgo šepeta v prazno. Je sporočilo, ne sovražnik. In ko ga ne slišimo, postane vse glasnejše – dokler nas ne ustavi in postavi na sam rob življenja. Jaz sem zbolela, ko sem se več let notranje krčila – ko sem tlačila občutke, se prilagajala, živela za druge in pozabljala nase. Nosila sem nasmešek, a znotraj je bilo tiho trpljenje. In telo je to zaznalo.

Telo je modro, nikoli ne laže. Ni mi hotelo škoditi – hotelo me je prebuditi. Zame je bila bolezen klic. Povabilo k temu, da se znova spomnim, kdo sem. Da neham živeti po družbenih prepričanjih. In začnem živeti iz srca. Z iskrenostjo do sebe, z ljubeznijo, z zavestjo in čistim mirom. Zato danes ljudem vedno rečem: Ne boj se bolezni. Prisluhni ji. Morda je to tvoj prehod v novo življenje. Daj si to priložnost.

Zelo presunljiv in ganljiv je prizor, ki ga opisujete v svoji knjigi, v katerem je vaša petletna hči pritekla k vam in vam rekla, da boste ozdraveli, ko se boste začeli imeti radi.

Tega prizora nikoli ne bom pozabila, ko je moja Selin pritekla k meni v naročje in me je »prebrala«, čeprav ni vedela, da sem prejela hudo diagnozo. »Mami pozdravila se boš, ko se boš spet imela rada.« O moj bog, sem si po tiho rekla. Povedala mi je bistvo ozdravitve. To je bilo po moji duhovni prebuditvi, ko sem na vse gledala z drugimi očmi – vse sem razumela in vedela, da so naši otroci zelo modri, še kako nas zaznavajo. Intuitivno vedo, kaj se dogaja okoli njih, in pogosto starši tega ne vemo. Otroci niso nepopisan list, kot pogosto slišimo, ampak so čisti izraz ljubezni in čutijo mnogo več, kot odrasli mislimo.

Kaj pomeni imeti se rad?

Da gremo k frizerju, na dopust, na kavo, da si kupimo novo obleko itd. in mislimo, da se imamo radi – to ni niti kapljica v morju ljubezni. Imeti se rad zame pomeni, da prisluhnem sebi, še preden me telo ustavi. Da sem nežna do svojih občutkov, tudi takrat, ko so neudobni. Pomeni, da si dovolim dihati, čutiti in biti – brez krivde, brez mask. Ljubezen do sebe ni cilj, ampak pot nazaj domov – v svojo celoto. Je odločitev, da ne bom več izhajala iz strahu, temveč iz zaupanja. Da odpustim sebi za vse trenutke, ko sem se pozabila … in se ponovno izberem. To pomeni imeti se rad. Da začutiš, da si dovolj – točno takšen, kot si. In iz te notranje tišine začne sijati tvoja resnica.

Osvobodili ste se spon omejujoče fizične realnosti. Lahko to uspe vsakemu?

Verjamem, da se vsak izmed nas lahko osvobodi omejujoče fizične realnosti. Ne zato, ker bi morali postati bolj duhovni, bolj »razsvetljeni« ali bolj karkoli – ampak zato, ker to, kar iščemo, že smo. Ko sem doživela obsmrtno izkušnjo, sem spoznala, da je naša resnična narava brezmejna. Da smo duhovna bitja, ki začasno živimo v fizičnem telesu – ne obratno. In v tistem prostoru čiste zavesti sem dojela, da smo bili že ob rojstvu popolni, celostni in neizmerno ljubljeni. Omejitve, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju, niso resnične – so iluzije, ki izhajajo iz strahu, iz kolektivnih prepričanj, iz pozabe na to, kdo smo. Vsakdo se lahko spomni. Vsakdo se lahko znova poveže s tem virom.

Kako?

Tako, da začne odmetavati vse, kar ni on sam. Vsa prepričanja, ki so mu bila vsiljena. Vse misli, ki mu ne prinašajo lepega življenja. Vso krivdo, vse občutke nevrednosti, ves strah. Ne gre za to, da moramo nekaj doseči, gre za to, da si dovolimo biti to, kar že smo. Ko se začnemo vračati vase, ko prisluhnemo svoji intuiciji, ko odpremo srce in si dovolimo biti radikalno resnični – takrat se tančice začnejo raztapljati. In fizična realnost, ki se nam je zdela omejujoča, postane prostor ustvarjalnosti, svobode in ljubezni. Torej, ja – verjamem, da je to mogoče za vsakogar. Ker ni nekaj zunaj nas. Je v nas. Vedno je bilo in vedno bo. Življenje nas na vsakem koraku nežno vabi, da to v sebi odkrijemo. Zato je tako pomembno, da gledamo s srcem.