Arhiv Štajerskega Tednika

Zgodilo se je, kar so nekateri sicer napovedovali, a nihče zares verjel, ker se je zdelo preveč neresnično in nemogoče za civilizacijo 21. stoletja. A kot je dejal moj ukrajinski prijatelj Yevgen ob začetku ruskega napada na njegovo domovino, se zdijo take agresije navadnemu smrtniku zmeraj nemogoče, tako je bilo ob začetku druge svetovne vojne, tako je danes, zato je zmeraj znova zgrožen nad dejanji, ki jih je sposoben storiti človek sočloveku.

Asociacija na že videno

Žalosti ga dejstvo, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo in nenehno ponavljamo ene in iste napake. Po prvem pogovoru nama ni več uspelo vzpostaviti stika, zato, Yevgen, upam, da si v redu in na varnem.

O že videnem razmišlja tudi Alenka Gojčič Horvat, Ptujčanka, ki z družino že nekaj let živi v ukrajinski prestolnici. »O vojni se je v Kijevu začelo govoriti kmalu po novem letu, zlasti so te vesti širili Američani. Takrat me je sprva stisnilo pri srcu, avtomatsko sem začutila neko vzporednico med slovensko osamosvojitveno vojno, med katero sem bila stara deset let, in to, ki je grozila Ukrajini, ki pa bi jo kot desetletnica doživela moja najstarejša hči Neža, česar si kot starš seveda nikakor ne želiš za svojega otroka. Približno v istem času je pisala celo esej o naši vojni, za pričevalce pa uporabila člane svoje širše družine. No, potem so vsi govorili, ne skrbi, nič se ne bo zgodilo, gre zgolj za stopnjevanje napetosti in kazanje mišic, ZDA pretiravajo. In ker to v resnici želiš verjeti, se prepričaš, da nevarnosti tudi zares ni,« pripoveduje mati treh otrok, poleg omenjene Neže še devetletnega Jakoba in petletne Karoline.

Preberite več v Štajerskem Tedniku