Le malce otoplitve je prinesla pred dnevi v hladne slovensko hrvaške odnose proslava ob 15-letnici ustanovitve Društva slovensko hrvaškega prijateljstva. Slovesnost so pripravili v Črnomlju in med drugimi političnimi veljaki s te in one strani Kolpe sta se je udeležila tudi predsednika obeh, zadnje čase kot pes in mačka gledajočih se diplomacij. Po enournem pogovoru sta si bila edina, da je treba sporne medsebojne zadeve reševati po mirni, diplomatski poti, da kreganje ne koristi nikomur, še najmanj pa Hrvaški oziroma Sloveniji.

Nič novega, bi lahko rekli, kajti izrečene besede imajo gromozansko dolgo brado in ponavadi veljajo le toliko časa, kolikor trajajo pogovori. Nato pa spet vsak po svoje: krivi ste Slovenci, ker se nočete pogovarjati z nami Hrvati, ki smo vam na razpolago štiriindvajset ur. Oziroma: krivi ste Hrvatje, ker na naše slovenske želje po srečanjih sploh ne odgovorite. Plošča s podobno vsebino se vrti že lep čas in stran A je globoko prepričana, da ima prav, tako kot je tudi stran B prepričana, da ima prav ona. In kjer se prepirata dva, ima navadno koristi tretji. Toda ne bi o tem.

Bolj zanimivo se mi zdi, da je poskusilo umiriti vroče politične strasti, dobro prisluhnite, društvo. Društvo in ne morda vladi obeh držav, kaj šele, da bi bilo zunanje ministrstvo sposobno narediti kaj podobnega. Dimsi s svojo ekipo, se pravi. Janša s svojo vladajočo posadko, recimo. Hrvaški zunanjik s svojim moštvom. Sanader s svojimi pravniškimi in drugimi brihtneži, na primer. Ne. Sovražno jezikanje iz Evrope na Balkan in obratno z Balkana v Evropo, je vsaj za nekaj časa prekinilo društvo. Društvo slovensko hrvaškega prijateljstva.

Društvo, kot jih je v Sloveniji in na Hrvaškem na stotine. Saj veste: gre za volonterje, za ljudi, ki delajo brezplačno in niti pod razno ne za dobro plačane voluharje iz pisarn zunanjega ministrstva. Društvu je uspelo pripeljati v črnomaljsko športno dvorano i Turka i Stipeta, največji politični avtoriteti s te in one strani Kolpe. Slovenska in hrvaška diplomacija, ki jalovo tavata v temi nerešljivih sosedskih odnosov, sta le priložili lončke in stregli, kar je curljalo vanje. Stavim, da nobenemu od njih ni bilo niti malo nerodno udeležiti se srečanja, za katerega niso imeli niti najmanjše zasluge. Pošteno povedano je prisolilo Društvo slovensko hrvaškega prijateljstva krepko klofuto Ruplu i Jandrokoviću pa morda še komu. Dokazalo je namreč staro resnico, da lepa beseda lepo mesto najde ter da je  med preprostimi ljudmi veliko več zdrave pameti kot med velmožmi, ki se motovilijo po parketu razkošnih evropskih dvoran.

Da se od višine zvrti, vemo že dolgo, a tudi to, da neumnost nima meja, nam ni nikakršna neznanka. In v Evropi, ki je odpravila meje, lahko neumnost brezmejno širi svoja krila. Ko zadene ob mejo Slovenije in Hrvaške, pa jo mora reševati navadno društvo. Društvo slovensko hrvaškega prijateljstva. In voz se premakne z mrtve točke.