postanivojak.si

Okrog nas so namreč vojne, med njimi tista v Ukrajini in še strašnejša v Gazi. In v takih trenutnih razmerah se pojavljajo tudi pri nas vprašanja, ali bo država spet uvedla obvezno služenje vojaškega roka. Natančnih odgovorov o tem ni, občutek je, da uvedba obveznega služenja vojske prihaja k nam skozi zadnja vrata. Zdi se, da bi nekateri zlahka glasovali za ponovno uvedbo vojaščine, češ, moramo vendar imeti svojo vojsko. Ampak ko se na vratih ustavi poštar z vpoklicem pod orožje, se taka samoumevnost hitro umakne povsem drugačnim občutkom, vsaj za prejemnika to navadno velja, čeprav mogoče krog opazovalcev še vedno ploska zamislim, ki jim je namenjen tak poziv.

Ko človek obleče vojaško uniformo in obuje vojaške škornje, že stopi z eno nogo v grob. Generalom, proizvajalcem orožja, trgovcem z orožjem in drugim zainteresiranim za brezhibno delovanje vojaškega stroja taki pomisleki niso mar, saj če bi jim bili, se ne bi šli vojne ali vsaj priprav nanjo. So pa vpoklici na fronto in pred tem usposabljanje ljudi za oboroženo bojevanje v vojni še kako stvar žensk, zlasti mater. Te imajo sicer na izbiro, ali bodo oblačile črnino in objokovale svoje pobite sinove ali pa bodo protestirale proti generalom, proizvajalcem orožja, trgovcem z orožjem, militantnim politikom in drugim zainteresiranim za brezhibno delovanje vojaškega stroja.

Protestirajo lahko v duhu gesla Proletarci vseh dežel, združite se. Če se v tem smislu združujejo ustvarjalci zla, naj se združijo še matere. To lahko naredijo, pri današnji tehnologiji se to da. Kako se to dela, kako se organizira velikanska množica enako mislečih, kako se poveže svet, lahko vprašajo Niko Kovač, ki je pred kratkim v svoji kampanji na sicer povsem drugo temo s svojo skupino zbrala več kot milijon podpisov podpore.

Ena ženska v uporu proti vojni sicer ne pomeni nič, militantni vplivneži se lahko delajo, kot da je ni, da je nevidna. Tisoč žensk je že nekaj, a še vedno malo. Deset ali petdeset tisoč žensk v protestu je že množica, ki diha v eno, podobno kot to počne človeška množica na rimskem Trgu svetega Petra ob papeževem pozdravu. Tolikšne ali še večje množice, ki vzklika ne le v eni, ampak v mnogih državah sveta, ne morejo ignorirati, ne morejo je povoziti s tankom, kot so denimo nekoč pomendrali študente na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Tudi če si še tako brezobziren politik, tako množico moraš poslušati. In potem sinovi živijo in mame so lahko oblečene v belem, če pa so v črnini, je to zaradi kulturne tradicije, in ne zaradi svežih grobov njihovih sinov.