Šestletni Vladimir si želi le čimprejšnjo vrnitev domov
Rjavolasi fant, ki se je ob mojem prihodu stiskal k babici, se je najbolj razveselil milke, ko sem mu izročila sladki paket. »Spasiba,« je nemudoma rekel in začel lomiti tablice čokolade. Poln otroške energije, pa vendar zadržan, otožen v osrčju Haloz dan za dnem ponavlja, kje je njegov papi, je povedala Gela Čurič, ki je na dom sprejela snahine sorodnike iz Ukrajine.
Šestletnik je imel orošene oči, ko mi je njegova teta Neli pripovedovala, kako so morali njena mama, svakinja in nečak zaradi raketnega obstreljevanja zapustiti dom. Priznam, nisem videla teh oči, kajti fanta nisem upala pogledati. Preveč čustev je bilo prisotnih, še posebej, ko sem pomislila na svoje otroke, in vprašanj, zakaj morajo v merjenju političnih moči trpeti nedolžni ljudje, ki bi zgolj radi živeli, otroci, ki bi se morali igrati s sovrstniki na otroških igriščih, ki bi se v vrtcih ali šolah morali učiti pesmi, prve črke. Sedaj pa sredi Haloz čakajo novice o svojem mestu, o svojih ljubljenih, ki so morali ostati doma, da branijo domovino. Nepredstavljivo za čas, v katerem živimo.
Prišli le z vrečko najnujnejših stvari
Po 20 dneh od začetka vojne v Ukrajini so pred raketami in obstreljevanji ubežali Natalija, Anastasija in šestletni Vladimir. Vse svoje imetje so pustili v kraju Petrove, s seboj na vlak so vzeli le najnujnejše.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
