Policijska žetev industrijske konoplje v letih 1997 in 1998 na Ratežu in v Hrušici je le dobila končni sodni epilog. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani je namreč zaključiti, da je danes 60-letni Anton Gazvoda izpolnjeval vse pogoje za gojenje navadne konoplje, ki jo je sadil. Mu je pa to sodišče znižalo odškodnino, ki mu jo je junija lani prisodilo okrožno sodišče.

Gazvoda se je vsa ta leta boril s sodnimi mlini. Najprej v kazenskem postopku, ki je tekel proti njemu zaradi domnevne pridelave in preprodaje mamil, v katerem je sodišče ugotovilo, da Gazvoda ni gojil konoplje, ki bi bila mamilo, pač pa dovoljeno vrsto konoplje, novosadsko vrsto in compoltni hibrid TC, ki imata veliko vsebnost eteričnih olj, Gazvoda ju je posejal prav zaradi pridelovanja eteričnih olj ter ekstrakcije dišavnih in aromatskih snovi, po katerih je v tujini, predvsem v kozmetični industriji, vladalo veliko povpraševanje . Razveljavljeni sta bili tudi odločbi o prekršku, saj je ustavno sodišče ugotovilo, da uredba o gojenju navadne konoplje ni skladna z ustavo.

V boj za odškodnino

Ker so organi pregona uničili nasade konoplje brez pravne podlage, se je Anton Gazvoda s pomočjo odvetniške družbe Čeferin leta 2002 podal v boj za odškodnino. Vložil je odškodninsko tožbo za slabih 1,3 milijona evrov, okrožno sodišče pa je tožbi delno ugodilo in mu prisodilo 265.300 evrov.

Na sodbo sta se pritožila tako Gazvoda kot državno pravobranilstvo, Višje sodišče pa je odločilo, da mora država Antonu Gazvodi v 15 dneh plačati 122.634 evrov z zamudnimi obrestmi vred (ki znašajo dobrih 100 tisoč evrov), prav tako mu mora država plačati stroške pravdnega in pritožbenega postopka. Drugostopenjsko sodišče je sklenilo, da Gazvodi ne pripada odškodnina za leto 1997, pa tudi ne za leto 1999, ko zaradi kazenskega postopka ni mogel pridobiti dovoljenja za gojenje navadne konoplje, pač pa mu pripada odškodnina za leto 1998, ko je izpolnjeval vse ustavno dopustne pogoje za gojenje navadne konoplje.

Policisti niso bili neskrbni

Če je torej okrožno sodišče menilo, da je policija leta 1997, ko je posekala konopljo, ravnala protipravno, pa je višje sodišče menilo, da delo organov za notranje zadeve, ki so zmotno menili, da je prepovedano gojiti vsakršno vrsto konoplje, kot tudi dejanja urada za kriminalistično tehnične preiskave, ki ni določil vsebnosti THC-ja v poslanih vzorcih, ni »mogoče označiti za tako neskrbno, da bi bilo protipravno«.

V letu 1997 namreč veljavna zakonodaja ni predpisovala količine vsebnosti THC-ja v rastlini, ki bi razlikovala navadno konopljo od tiste za mamilo. »Zato policistom ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ko so šteli navadno konopljo, ki vsebuje THC, za mamilo. Prav tako tudi ni mogoče očitati malomarnosti Centru za kriminalistično-tehnične preiskave, ker ni določil količine vsebnosti THC v konoplji, saj veljavna zakonodaja ni predpisovala, koliko THC mora vsebovati konoplja, da se šteje za mamilo,« je zapisano v sodbi Višjega sodišča.

Delno zadovoljen, a v revizijo

»S sodbo sem delno zadovoljen, hkrati pa tudi presenečen, ker je Višje sodišče razveljavilo del sodbe okrožnega sodišča, ker, kot ugotavlja, 'ravnanje policije ne more označiti za tako neskrbno, da ne bi bilo protipravno'. 28. člen Enotne konvencije o mamilih namreč določa, da se določbe konvencije ne uporabljajo, če se konoplja uporablja v industrijske namene, naši predpisi pa niso omejevali ali prepovedovali gojenja; določenih je bilo pet sort. Jaz sem gojil dve izmed njih in sem spoštoval zakonodajo, medtem ko so policisti in preiskovalni sodnik delali samovoljno in malomarno, ter protizakonito, čeprav so oni prvi poklicani k spoštovanju zakonov. Ker so mi s posekom onemogočili gospodarsko dejavnost in s tem tudi zaslužek, bom zoper sodbo Višjega sodišča vložil revizijo na Vrhovno sodišče, saj je očitno, da hoče Višje sodišče zamolčati samovoljno, nestrokovno in malomarno delo policije in preiskovalnega sodnika. Še več: Višje sodišče je samovoljno odločilo tudi o odškodnini zaradi uničenega parfuma in recepture, zoper katero se ni pritožilo ne pravobranilstvo ne jaz. Sodba je najmanj v tem delu samovoljna in protizakonita,« meni Anton Gazvoda in doda, da je država odgovorna za delo svojih organov kot tudi za področja, ki bi jih morala urediti z zakonodajo, pa jih ni.

»Ustavna sodba je jasna: zakonodaja in predpisi morajo biti takšni, da vsak državljan ve, kaj je dovoljeno in kaj ni. Če tega ni, je država objektivno odgovorna za povzročeno škodo in mora za to tudi odškodninsko odgovarjati.« Zato bo Gazvoda nadaljeval z iskanjem pravice z vsemi možnimi sredstvi.

»Pričakujem, da bo Vrhovno sodišče hitro odgovorilo na zahtevo po reviziji. Sicer pa 11-letno sojenje samo po sebi pomeni hudo kršitev človekovih pravic. Zaradi sojenja v nerazumnem roku sem na državno pravobranilstvo že vložil zahtevo za odškodnino, saj je zadnji postopek trajal kar šest let. Vsega tega pa ne bi bilo, če bi bili organi pregona pismeni,« je kritičen Anton Gazvoda.