FB

##IMAGE-3044606##

Po naših prepričanjih je bilo do prihoda zla lepo. Bili smo srečni, zadovoljni, mislili smo, da smo gospodarji tega našega planeta in da ga lahko spreminjamo in preoblikujemo po svoji volji. Postajali smo vedno bolj samopašni, velika večina se ni več zmenila za življenje tistih, ki so pač imeli manj sreče, razen izjem seveda, ki so v sebi imele in še imajo čut odgovornosti, empatijo in čut dajanja pomoči potrebnim.

Ne vem ali nas je narava sama ali pa neka višja sila kaznovala in nas hotela s tem virusom opomniti, da nismo večni in da je čas, da to naše vedenje superiornosti spremenimo, postanemo boljši in ponižni.

Velika večina meni, da nas bo to spremenilo in izučilo, da nam bo ta virus zmanjšal napuh in bomo postali boljši ljudje, ko bo vsega tega konec. Pa bo res?

Moje osebno mnenje, s katerim se lahko strinjate ali pa tudi ne,… nekatere ne bo nič izučilo. Nasprotno, kdor je bil prej pohlepen, brez občutka za revščino drugih, ki ga niso prizadeli pogledi na lačne in bolne otroke in tudi starejših ljudi, ta se tudi zdaj ne bo spremenil. Pač, videl bo še večjo priložnost za bogatenje, tudi številne smrti ga ne bodo ganile.

Svet bo še bolj razdeljen, kajti na drugi strani bo še vedno skupina ljudi, ki so že do zdaj žrtvovale ves svoj prosti čas, se odrekale tudi svojim skromnim financam, včasih celo zanemarjale svoje družine, vse z namenom, da bi priskočile na pomoč marginaliziranim ljudem. Resnici na ljubo moram povedati, da je teh, ki živijo na robu, vedno več, a pomoč humanitarcev ni dovolj. To je preveliko breme za njih, preveč žalosti se nabere v njihovih srcih ob pogledu na vse to trpljenje ljudi, ki bi bili morda rešeni z več pomoči tistih z vsem razkošjem. Zanimivo, da takšni vedno bolj kopičijo svoje bogastvo, tudi na račun virusa. Le čemu? Mar mislijo, da bodo živeli večno ali da bodo v onostranstvo vzeli vse s seboj?

Vsekakor pa sem prepričana, da se vsako dobro delo povrne in tudi sam se ob tem počutiš srečen in umirjen in tvoj spanec je miren. Le zakaj in kdo nas je ustvaril take, zakaj nimamo vsi vsajenega gena dobrodelnosti in sočutja. Mogoče bi pa bil svet dolgočasen?

Kakorkoli že, le kaj nam bo prinesel konec epidemije? Ali bo svet postal lepši in boljši, ali pa bomo padli še kakšno stopnico sovraštva in brezčutnosti nižje.

Na nas vseh je, da se poglobimo vase in prav zdaj je tisti trenutek, ko se odločamo za svojo pot.