Vanesa Jaušovec

Ti odloki so, tako kot že pred tem v krstnem letu epidemije, pogosto povzročali precej nejevolje in nezadovoljstva v javnosti, pa ne samo zaradi restrikcij, ki so jih prinašali v naša življenja. Premier Janez Janša in koalicijski partnerji so seveda ves čas brez kančka samokritičnosti izražali prepričanje, da so za to in posledično tudi za slabo precepljenost krivi zgolj mediji, opozicija in ustavno sodišče, ki je številnim ukrepom zaradi neustrezne zakonske podlage prižgalo rdečo luč.

Predčasne volitve, ki jih ni bilo
Prvi večji politični mejnik je bil poskus rušenja Janše s konstruktivno nezaupnico, ki so jo v opoziciji sicer napovedovali že kaj hitro po prihodu Janše na oblast sredi marca 2020. Lista Marjana Šarca, Socialni demokrati, Levica in Stranka Alenke Bratušek so za mandatarja sprva podpirali pobudnika tako imenovane koalicije ustavnega loka (KUL), ekonomista iz Lomanoš, Jožeta P. Damijana, ki pa se je nato umaknil povratniku Karlu Erjavcu. Teflonski Karl se je namreč vrnil na čelo stranke Desus in jo odpeljal iz vladajoče koalicije. Erjavca na čelu slovenske vlade si seveda niso predstavljali niti tisti, ki ne marajo Janše, predlog konstruktivne nezaupnice pa je bil prekratek za šest glasov. Erjavec je užaljeno izstopil iz upokojenskih vrst in se zaposlil v Iskratelu, kjer pa je jeseni ob imenovanju Roberta Kuzmiča za glavnega direktorja IT giganta tudi dobil nogo.

STA

Po poskusu z Erjavcem opozicija puške v koruzo ni vrgla in je še naprej poskušala zrušiti Janševo vlado, bodisi z ustavno obtožbo ali s številnimi interpelacijami ministrov, ki smo jim bili priča tudi v zadnjem mesecu iztekajočega se leta. Vsi poskusi so bili jalovi, vlada in ministri so obstali, predčasnih volitev tako levi blok ni uspel izsiliti. Po njih je sicer letos večkrat močno zadišalo, a je ranjena Janševa vlada vendarle vzdržala s pomočjo glasov Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča, »odpadnikov« poslanske skupine Desus in manjšincev. Vladni koaliciji je v finišu leta uspelo pod streho spraviti deseti protikoronski paket, zakon o debirokratizaciji in imenovati, za opozicijo sporne, člane programskega in nadzornega sveta RTV Slovenija.

Kljub temu pa je vlada ob odhodu upokojencev iz koalicije in odmevnih izstopih iz poslanske skupine SMC, ki jo je zapustil celo predsednik državnega zbora Igor Zorčič, postala manjšinska. V državnem zboru je tako ves čas vladala nekakršna pat pozicija, kar se je najbolj pokazalo, ko je koalicija poskušala razrešiti Zorčiča, a bila dvakrat prekratka. Jožef Horvat, šef poslancev NSi, kot koalicijski kandidat za protokolarno drugega najpomembnejšega človeka v državi niti ni prišel na glasovanje.

Največjo zmago je opozicija dosegla na referendumu za pitno vodo, kot so ga poimenovali nasprotniki sprememb zakona o vodah. Več kot 677 tisoč volivcev je namreč zavrnilo sporne spremembe zakona, kar so številni politični analitiki prepoznavali kot veliko nezaupnico vladi. Večjih političnih posledic sicer izid referenduma ni prinesel, tudi okoljski minister Andrej Vizjak je ostal trdno v sedlu in ga pozneje ni odnesla niti afera »glupi davki«

Na zunanjepolitičnem področju je zagotovo bil eden izmed najpomembnejših projektov šestmesečno predsedovanje Svetu EU. Drugo predsedovanje v zgodovini naše države, ki je, roko na srce, za povprečnega državljana povsem trivialnega pomena, so zaznamovali predvsem Janševi tviti in prerekanje z evropskimi funkcionarji ter birokrati, zapleti z imenovanjem evropskih tožilcev in spor Urada vlade za komuniciranje s Slovensko tiskovno agencijo, ki ji je vlada dolgo odrekala financiranje.

STA

Poletje je bilo tudi čas za spodbujanje k cepljenju proti covidu-19 in pripravi na nove izbruhe jeseni. Tu smo zatajili tudi kot družba, saj potrebne precepljenosti še v času pisanja teh vrstic nismo dosegli. Dobili pa smo zloglasni PCT (preboleli, cepljeni, testirani) pogoj, ki je poleg že tradicionalnih petkovih kolesarskih protestnikov na površje naplavil še anticepilce s kranjskim svetnikom Zoranom Stevanovićem na čelu. Tudi letos smo bili priča določenim incidentom na protestih, ki so vodili do domnevno prekomerne rabe solzivca v središču Ljubljane. Stevanović je ob tem zajahal val teoretikov zarot in gorečih nasprotnikov cepljenja ter s svojim uporništvom zdaj stavi na preboj v državni zbor.

Primož Lavre

Supervolilno leto s (pre)veliko izbiro
Predsednik države Borut Pahor je za prvi možni datum, 24. april prihodnje leto, napovedal redne volitve. Na teh bo prava gneča. Za poslanske sedeže se bodo poleg KUL opozicije, ki je podpisala povolilni sporazum, potegovali med drugim še gibanje Povežimo Slovenijo, katerega del je tudi iz SMC preimenovana stranka Zdravka Počivalška Konkretno, ki se je združila s stranko GAS Alojza Kovšce, napovedana lista županov, več zelenih strank, Naša dežela Aleksandre Pivec, nova stranka Igorja Zorčiča in nenazadnje izrinjeni čudežni deček slovenske energetike Robert Golob. Ta je po politični odstavitvi s čela družbe GEN-I napovedal aktiven vstop na politični parket in v hipu so njegovi še neustanovljeni stranki javnomnenjske ankete izmerile drugo mesto, takoj za Janševo SDS. Kakšno presenečenje. Največja vladna stranka SDS sicer še zmeraj kotira najvišje, čeprav delo vlade, sodeč po anketah in javnem utripu, podpira manj kot tretjina volilnega telesa. So pa zadovoljstvo z delom vlade, med drugim tudi ob novembrskem obisku regije, večkrat izrazili številni župani, tudi tisti z nasprotnega političnega pola, kar je ob višjih povprečninah in finančni razbremenitvi občin bilo za pričakovati.

Vanesa Jaušovec

Za nami je tako vroče, napeto in razburljivo leto v državni politiki, a prihajajoče supervolilno leto, ko bomo volili nov državni zbor, predsednika države in tudi župane ter občinske svetnike, bo zagotovo prava češnja na torti za politične živali v deželi na sončni strani Alp. Državnozborske volitve bodo podale tudi pomembno iztočnico za lokalne volitve 20. novembra. Soboški župan Aleksander Jevšek denimo ne skriva višjih političnih ambicij, ob raznih preigravanjih je bil neuradno tudi v igri za notranjega ministra. V poslanskih klopeh se očitno vidi tudi lendavski župan Janez Magyar, ki so ga v SDS že evidentirali za poslanskega kandidata. V vsakem primeru bi si v Pomurju želeli, da bo glas iz regije še bolj slišan v Ljubljani. To bo izrednega pomena v prihodnjem letu tudi zaradi zmožnosti črpanja obsežnega svežnja evropskih sredstev za projekte regijskega pomena.

Še toliko bolj pa bi si kot družba želeli, da se bo politično ozračje umirilo, saj se zdi, da smo razklani kot še nikoli. Za uresničitev te novoletne želje prav veliko možnosti v volilnem letu ravno ni, za rešitev v obliki velike koalicije, ki jih sicer neredko videvamo na lokalnem nivoju, pa seveda še nismo dovolj zreli. »Demokracija je ogrožena,« bodo vpili tisti, ki ne bodo (več) na oblasti.