Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V soboto, 20. aprila 2013, sem bil na Malkovcu, v čudoviti družbi, med ljudmi, s katerimi sem praznoval zgodovinski – partizanski praznik, praznik ob dnevu upora slovenskega ljudstva in v spomin na odhod prve skupine partizanov iz Malkovca v Duletovo četo 1. Dolenjskega partizanskega bataljona. Občutki so bili čudoviti in med pogovori so se v meni porajale zgodovinske resnice, ki jih ne bom nikoli pozabil in vedno se bom trudil, da bodo moji otroci in vnuki ponosni na te vrednote.

Ljubezen do domovine, do vrednot osvobodilne vojne, ki so jo izbojevali partizani, to so tiste prave vrednote, na katere bi morali biti vsi ponosni, ne pa, da nekateri pljuvajo po zgodovini lastnega naroda. Vsakršno potvarjanje teh resnic ni nič drugega, kot nepoznavanje zgodovinskih dejstev. Vsak Slovenec bi moral biti ponosen na to, da so se naši predniki uprli Hitlerjevi tiraniji, ki je poskušala izbrisati našo domovino in kar je najhuje, iztrebiti naš narod.

Na prireditvi so peli in recitirali otroci, igrala je godba, plesali so ljudski plesalci in igrala je harmonika. Rodila se je spontano partizanska pesem, ki je donela med vinogradi, bilo je zelo prijetno vzdušje. Vsi udeleženci – stari in mladi smo v sebi čutili pripadnost in to nas je povezala in zagotovo vem, da za vedno.

Vse povsod so bili partizani, novodobni ljubitelji partizanstva: z nami je bila Duletova in Gorjanska četa, prapori borčevskih in veteranskih organizacij.

Letos mineva 71 let, ko se je štirinajst mladih fantov iz Malkovca pridružilo Duletovi partizanski četi in zaradi česar se je okupator le nekaj mesecev kasneje, 2. avgusta 1942, kruto znesel nad domačini – vas je bila požgana, ustreljenih je bilo sedem talcev, šest so jih odpeljali in jih kasneje pet ustrelili. Sredi junija 1943 leta so skušali fašisti z domačimi pomagači postaviti v vasi postojanko, a jim ni uspelo.

Osrednji govornik na prireditvi je bil Mitja Klavora, generalni sekretar ZZB za vrednote NOB, ki je med drugim povedal: »Dragi prijatelji, tovarišice in tovariši, živimo težak čas. Ni nam naklonjena tuja finančna oblast. Želi se polastiti še tistega malega, kar je ostalo narodnega materialnega bogastva. Prepričujejo nas, da smo preveč jedli in pili, preveč potovali po svetu, se preveč zdravili in preveč izobraževali. Sedaj naj bi morali zaradi teh grehov kakšnih 10 let stradati, stiskati pasove, ostati v temi nevednosti in neukosti, da se spokorimo za te svoje grehe in plačamo ceh zanje.

Vendar, ali smo res preveč jedli in pili??? Jaz mislim, da ne. Torej tiči zajec v drugem grmu – zanesljivo je, da smo slabo uporabljali in upravljali, kar smo imeli, kar smo v preteklosti, predvsem v »zaničevanem socializmu«, ustvarili.

Namesto da bi mi postali strateški partnerji, ko je prišel pravi čas za to, smo po svetu iskali nove gospodarje. Združili smo se s tako imenovanimi velikimi silami, ne vedoč, da so velike zato, ker jih vodijo le njihovi lastni interesi, ker so oni frak in talar.

Torej jih ne vodi prijateljska naklonjenost do nas in še manj bratska ljubezen ali kolegialnost. Iz nas so iztisnili, kar se je dalo – na lep način, sedaj pa skušajo iztisniti še zadnje kaplje – na grd način, z grožnjami in pritiski. Spet pa za to potrebujejo domače misijonarje, ki jih je doslej zavojevalec vedno tudi našel. To pa so naši vrli politiki, ki svoje blažene trenutke doživljajo, ko se smejo slikati in dihati isti zrak v sobanah z velikimi. Pri tem pa so prepričani, da sodelujejo pri velikih odločitvah. PA NE! Pomembne odločitve v te sobane le sporočijo, od drugod, da se ustvarja privid demokratičnega odločanja. Pri tem se velikokrat vprašam, kaj so ti možje in žene res toliko pametnejši in modrejši od nas? Ali so morda le močnejši?«

Obiskovalci prireditve, nastopajoči in vsi, ki so bili tam so ploskali in se strinjali s povedanim. Mitja Klavora pa je strnil razmišljanje z naslednjimi besedami: »Svetovna gibanja, ki iz studencev že prehajajo v potoke in rečice, se upirajo prav temu, tem prevaram in manipulacijam. Drvenje proti negotovosti in morda celo katastrofam, bodo ustavila le ta nova gibanja dobro mislečih ljudi iz ljudskih množic. Gibanja, ki na prvo mesto postavljajo človeka, kot posameznika, njegovo pravico do dostojanstva, spoštovanja in obstoja.

Vse, kar ni na tej poti in v tej smeri ni prav in ni dobro. Seveda pa je oblik delovanja in organiziranja nešteto, uniformnost ni dobra niti pri oblačenju, kaj šele v glavah.«

In na koncu je Klavora recitiral mojo pesem.

Prebuja se rdeča kri

Slovenci kremeniti,
vstanimo iz suženjstva zakleti,
mi, rdeči borci za prostost,
storimo, kar naša je dolžnost.

Delavci in vsi ljudje resnic

izborimo si pravice,
naj zasveti pravda stara,
ker hočemo oblast in staro čast.

Zaprimo vse tatove – politikante,
tajkune – gospode prevarante;
razbijmo ta pogoltni svet laži,
naj se ogenj pravde razplamti.

Že je tekla kri za našo zgodovino
in še bo tekla za našo domovino;
očetje naši so se žrtvovali
in tudi mi se bomo bojevali.

In zaključil: kdor pesniku želi zapreti usta je … beden in slab!

SMRT FAŠIZMU, SVOBODO NARODU!«

Galerija

Arhiv Lokalno.si