Poleg ločevanj, porojenih v preteklosti in razpihnjenih v sedanjosti, se Slovenci vse bolj ločujemo na pasovce in na naramničarje. Takoj razložim:

Pasovci so tisti prebivalci dežele pod Alpami, ki nosijo pasove, naramničarjem pa držijo hlače, da jim ne zlezejo pod kolena, na bokih naramnice. Toda zadeva je bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Pasovci, lahko jim rečemo tudi pasarji, so vrsta ljudi, na katere se spomni država, ko kaj zaškriplje. Takrat je slišati z državnih vrhov rohnenje, da bo treba zategniti pasove, sicer da bo še slabše, kot je sploh lahko. Da bo inflacija še višja. Da bodo narasli življenjski stroški. Da bodo banke zmanjšale obrestne mere. Da bo zmanjkalo denarja za zdravstvo.  

Pasovci so ljudje, ki imajo strojene kože in na katere se spomnijo politiki takrat, ko teče državi voda v grlo. Po značaju so pasarji ovce, po prepričanju naivneži, ki vedno znova verjamejo, da bodo v državi res prav vsi zategnili in zategovali pasove. Pasovci še niso pogruntali, da najglasneje trobijo o zategovanju pasov naramničarji. Ljudje, ki so pravzaprav krivi za to, da bodo morali pasovci zategovati pasove.

Naramničarji so pravo nasprotje pasarjem. Po postavi so zavaljenci, po karakterju pokvarjenci, prepričanje pa spreminjajo glede na stranko, ki je na vladi. Se pravi, da sploh nimajo prepričanja, ampak da je njihovo prepričanje prepričanje vladajoče partije. V preteklosti so bili rdeči, v sedanjosti pa so rozasti, črno beli ali brezbarvni. Kot vino roze, kot cviček ali kot voda, ki naj bi bila brez barve, vonja in okusa.

Največ pasarjev boste našli med delavci, penzionisti in študenti. Naramničarji so najpogosteje politiki, menagerji in drugi dobro plačani osebki, ki se selijo iz enega nadzornega sveta v drugega, iz ene stranke v drugo, z enega ministrstva na drugo ministrstvo, z enega konzularnega predstavništva na drugo konzularno predstavništvo. Ko govorijo o zategovanju pasov, nategujejo naramnice, hkrati z njimi pa tudi pasarje ali pasovce, ki jim, naivni, kot so, verjamejo, da bodo tudi oni zategnili in zategovali pasove. Pa čeprav jih nimajo in jih tudi nikoli niso imeli, kajti vedno so živeli kot bubregi v loju.

Najopaznejša razlika med pasovci in naramničarji je v bogastvu. Oziroma v revščini. Naramničarji so neizmerno ali vsaj zmerno bogati, pasovci ali pasarji pa so zmerno do pretežno revni. In prav oni, pasovci ali pasarji, naj bi z zategovanjem pasov največ prispevali k odpravi težav, v katerih se je znašla oblast in z njo ljudstvo, ter  si tako kopali še globljo jamo. Se pravi, da bi se iz dneva v dan še bolj pogrezali v revščino, medtem ko bi naramničarji vse bolj bogateli. Če že ne to, pa bi vsaj ohranjali in ohranili svoje že dovolj veliko, domala bajno bogastvo.

Posmehljivo, ja, celo na robu dobrega okusa je, kadar pričnejo naramničarji govoriti o zategovanju pasov. Z drugimi besedami: neprebavljivo je, kadar siti govorijo lačnim, kako sta bog in država pravična ali kadar  hočejo vladarji ljudstvo prepričati, da je zdaj veliko boljše, kot je bilo takrat, ko nisi smel v gostilni na glas povedati mastnega vica na rovaš katerega od velmožev, ki so z naramnicami čez trebuhe vladali ljudstvu, od katerega so pričakovali in zahtevali zategovanje pasov. Pa res ne vem, kdaj je bilo hujše: prej, ko smo se lahko za šanki brez strahu pogovarjali le o vremenu ali zdaj, ko nimamo denarja, da bi sploh šli v gostilno.