##IMAGE-3040149##

Pomlad je pred vrati, vse cveti, novo življenje se poraja. Občudujemo travnike, ki kakor pisana preproga iz dišečega cvetja pomirja dušo. Da ne govorim o drevju, popki so se odprli, cvetovi nam nudijo prelep pogled in upanje na obilno letino, ki nam jo bo dalo.

Pa poglej, april, ta muhasti april, je izbrisal vse naše upe. Prinesel nam je mraz, pozebo in celo sneg. Čeprav je zasnežena bela pokrajina prijetna za oko, vsi samo mislimo na to, da letos pač dosti pridelka ne bo. Drevje je žalostno povesilo gole veje oropane prečudovitih cvetov, tudi travniki odeti v snežno belo odejo, ki se je lesketala v soncu, skrivajo cvetje, ki ob pozebi ni preživelo.

Pa nekako smo ta šok preživeli, saj je tu praznik 1. maj in vsi upamo, da nam bo vreme prizaneslo in se bomo malo le razveselili. Pa še vesela novica, lokali in terase lokalov so odprti in seveda bomo tja vsi pohiteli. Čeprav z razdalje, se bomo srečali s prijatelji na priljubljeni pijači in veselo klepetali. V času, ko je bilo vse zaprto, se je dogajalo marsikaj in je nujno, da vse to obdelamo. Še žene, ki so ravno tako s prijateljicami na kavi, so bolj prizanesljive in nam ne bodo štele kozarčkov.

Praznik 1. maj je posvečen vsem delavcem sveta, še posebej tistim, ki so se borili za boljše pogoje dela, višje plačilo in skrajšani delovni urnik, ki je pred tem trajal po 12 ur in še več. V tem boju jih je veliko izgubilo tudi svoje življenje.

Njihov boj je prinesel zmago, imamo 8-urni delovnik, le pri plačah se ne veselimo preveč. In ne pozabimo, marsikje po svetu se delavci še vedno borijo za boljše pogoje, saj jih novodobni kapitalizem izkorišča, celo otroci so žrtve njihovega pohlepa po bogastvu. Na žalost se boj mora nadaljevati.

Kljub vsemu veselju ob odprtju lokalov, hotelov in podobno, nas neko posebno veselje ne prevzema ob prazniku dela. Katerega dela, saj je v tej situaciji – napad nevidnega sovražnika virusa – večina delavcev ostala brez dela. Praznovali bi lahko, če bi delali in preživljali družine.

Marsikdo se bo ob kozarcu z nostalgijo spominjal časov, ko nas je na predvečer praznika razveseljeval kres, zgodaj zjutraj na praznik pa nas je prebudila budnica delavske godbe. Pražnje oblečeni delavci z nageljnom v gumbnicah in v spremstvu družine so se podali v naravo, na veselice, kjer so si privoščili neki priboljšek in kozarec zaslužene pijače. Ni manjkalo niti glasbe in pesmi.

To so pač bili lepi časi, ki jih ne bo več, svet se spreminja, imamo drugi način življenja, pravijo, da modernega. Kakorkoli že, vendar se je v tem modernem času izgubila vsa solidarnost med ljudmi.

Kljub temu, naredimo si ta praznik lep, z družino uživajmo v naravi in vsaj v mislih počastimo tiste, ki so pričeli z bojem za naš lepši jutri.