Policisti so bili pred osamosvojitvijo tovariši miličniki. Bilo jih je veliko manj, kot je zdaj policistov, pa tudi veliko manj avtomobilov so imeli. Moj spomin seže tako daleč, da se spomnim tovariša miličnika, ki se je vozikal naokoli s Tomosovim mopedom. Z njim je obredel bližnje in daljne kraje v občini, vedel je, kdo ima vozniški izpit, kam je izginila bakrena žica strelovoda s stare vojašnice, ja, celo to je obvladal, v kateri zidanici stoji ob zidu sod, napolnjen z dobrim vinom. Kaj to: zamudil ni na nobene koline, bil je gost na številnih fantovščinah,  na dekliščinah pa so ga šele po nekaj urah razkrinkali, kajti znal se je odlično zamaskirati. Umrl je zaradi putike, visokega krvnega pritiska, a tudi maščobe v krvi so ga dajale.

Zdaj, ko vstopamo v šengensko območje in zaklepamo državo pred nepoklicanimi, je v moji južni deželi policistk in policistov kot listja in trave. Avtomobilov imajo toliko, da jih prazne puščajo ob cestah in poteh, misleč, da bodo ljubitelji hitrosti popustili plin, ko bodo uzrli ob cesti stoječo policijsko škatlo. Zgodi se, da me po trikrat na dan ustavijo, zrejo v moje dokumente, kot da sem pred minuto priletel iz vesolja. So kot cerkve: kamor koli se v Sloveniji ozreš, zagledaš cerkev. Ali pa policaja. So povsod: ob cestah, na cestah, ob rekah in potokih se sprehajajo  z nahrbtniki na ramenih, z daljnogledi opazujejo južno mejo, celo ob delujočih semaforjih usmerjajo promet. Evropo, na katere braniku stojimo zdaj Kranjci, je treba dobro zavarovati. Toda motite se, če sklepate, da se počutim ob vsej tej armadi policistov kaj bolj varnega, kot sem se takrat, ko je skrbel za mojo varnost tovariš miličnik s Tomosovim mopedom pod seboj. Jok. Ob večerih me je strah iti po slabo razsvetljeni ulici, saj se je že zgodilo, da je kdo od meščanov ostal brez denarja, ročne ure, pozlačene proteze, poročnega prstana, verižice iz trompeten golda ali plačilne kartice, za zahvalo pa so mu zmikavti prisolili še nekaj krepkih zaušnic. Takrat policajev ni bilo zraven. Kot v kakšnem ameriškem filmu. Na kraj nesreče zadnji prispejo policaji, kmalu za gasilci, a dolgo časa za novinarji in televizijskimi snemalci. Tudi kot šofer se čutim ogroženega. Zadnjič je švignil mimo mene motorist, da sem hotel med vožnjo, ko je kazal kazalec hitrosti v mojem avtomobilu osemdeset kilometrov na uro, izstopiti, ker sem mislil, da stojim. Policajka in policaj ob cesti - pa nič. Verjetno divjaka sploh nista zaznala, saj je bil za njuno dojemanje le malce prehiter.

Preberite še ...

Trajnost

Hranilnik energije: dodaten strošek ali ključ do energetske svobode?

Da se razumemo: zadevo razumem. Ne sodim med tiste, ki se pričnejo smejati slišanemu vicu drugi ali tretji dan, toda ne razumem, zakaj sem vedno manj varen, ko pa je iz dneva v dan več policajev. Naj to pomeni, da sorazmerno z naraščanjem števila zaposlenih v policiji, narašča tudi število lopovov, cestnih prekrškarjev, zmikavtov vseh barv, političnih in verskih prepričanj, tajkunov, žeparjev, torbičarjev, ponarejevalcev, posiljevalcev, morilcev, ubijalcev?

Včasih smo se šalili, da je imel med drugo svetovno vojno vsak partizan svojega Nemca. Danes bi lahko rekli, da ima vsak lopov svojega policaja. Toda splošno znano je, da so kršilci zakonov vedno vsaj korak pred tistimi, ki naj bi zakone ščitili. Se pravi, da smo, kar zadevo bodoče zaposlovanje policajev, v brezizhodnem položaju.