Pred mnogimi leti smo se smejali filmski komediji, ki je prikazovala družino, živečo ob meji dveh evropskih držav. Kuhinja je bila v eni, spalnica pa v drugi državi, kar je privedlo do težav in smešnih stanj.  Film so takratni razlagalci družbenih ureditev izrabili za dokaz, kako so bedaste nekatere vlade na zahodu, ki ne znajo urediti razmer, da bi bile prijazne in sprejemljive za ljudi.

Preteklo je veliko Save, Kolpe, Krke, Drave, Donave, Lahinje in drugih rek ter rečic, pa imamo istovetno stanje pri nas. V Sloveniji, kjer bi težko našli koga, ki bi si upal na glas reči, da je naša vlada butasta. Da se ne more dogovoriti za življenjski potek meje z južnimi sosedi, pa se zato zgodi, da vozijo leva kolesa avtomobila po Sloveniji, desna pa po Hrvaški. Našli boste tudi primer, da morajo prebivalci ob naši južni meji skozi stranišče v prvo nadstropje, saj če bi šli skozi klet, bi ilegalno prečkali državno mejo. Neko lovsko društvo, ki ima svoj lovski dom ob naši južni meji, bo moralo zgraditi novo parkirišče, kajti sedanje je na hrvaški strani. Če bi obmejni državni organi stoodstotno kaznovali prečkanje državne meje na naši južni meji, bi prišlo več tamkajšnjih prebivalcev  na beraško palico, saj na nekaj kilometrih do doma večkrat nezakonito prečkajo državno mejo. Zamisliti si dolžino njihovih brad, ki bi jim zrasle v zaporih, če bi jih  za vsako ilegalno prečkanje vtaknili v keho samo za nekaj dni. Naša južna pokrajina bi bila polna Robin Crousov, zaraščenih kosmatincev.

Na nesmiselnosti, na tegobe in težave so prebivalci skoraj šenghenske meje že večkrat opozorili ljudi iz vlade. Nekaj se jih je prikotalilo celo na mesto samo, a koristi od njihovega obiska ni bilo nikakršne, če ne štejemo, da spoznavanje domovine prispeva k temu, da jo še bolj ljubiš. Slovenija je sicer majhna dežela, a da prispe glas z juga na sever,  traja zdaj že skoraj šestnajst let. Pri vseh silnih telefonih, faksnih, medmrežnih, mobilnih, radijskih in ne vem še kakšnih povezavah. Slutim, da bi še najbolj zalegla pest kakšnega hrusta z juga, ki bi prihlačal v belih bregešah v belo Ljubljano, poiskal vladne sobane, v njih odgovornega ministra, močno udaril po mizi in zakričal, da je dovolj tega južnega obmejnega sranja. Kajti preveč smo potrpežljivi, preveč smo vajeni trpeti, preveč verjamemo  obljubam, ki nam jih trosijo odgovorni s figami v raztrganih hlačnih žepih.

Pa ne samo pri urejanju južne meje, ampak še pri kopici drugih, povsem življenjskih stvareh. Pravljične besede, da nas Kolpa združuje in ne ločuje, smo slišali že nič kolikokrat. A kaj, ko si s tem ljudje ne morejo dosti pomagati, tako kot nimajo delavci nič od hitro rastočega družbenega proizvoda ali od tega, da bo Slovenija v prvi polovici prihodnjega leta predsedovala Evropski uniji.

Lepe besede so eno, življenje je drugo, ponos je čudovita zadeva, ocvrti piščanci pa so povsem nekaj drugega. Pa naj nas prehranjevalni strokovnjaki še tako prepričujejo, da je priprava mesa v pari veliko bolj zdrava, kot če uporabimo olje, kaj šele mast. Vendar slišim, da so nekateri vitamini topni le v maščobi.

Zdaj res ne vem: ali naj jem potico, če nimam niti za kruh, ne vem pa več niti tega, ali je zaslužnejši za reformacijo na Slovenskem Trubar ali Hren. Zagotovo vem le to, da se slednji, se pravi hren, odlično poda h govedini.