Arhiv Štajerskega Tednika

Tisoč in eno vprašanje se nam zastavlja ob vsakoletnem praznovanju dneva državnosti. Če smo v prvih letih samostojnosti države Slovenije 25. junij vsakič praznovali z največjim veseljem in navdihom, da lahko imamo državo po svoji meri, za naše ljudi in njihovo blaginjo, so se kmalu vsa ta pričakovanja in evforija izničili. Nič več ni bilo naboja prvih let, nobena zastava ni več zaplapolala med občinstvom na proslavi, razen protokolarne, ki je bila v družbi evropske in mestne zastave. Na nobeni terasi se ni več pelo, ni bilo zvena harmonike. Ostale so le proslave zaradi proslav, po že znanem scenariju, glavni govorec in kulturni program. Vsaj slednji, roko na srce, nikoli ne razočara. Na strani govorcev je slika žalostna: poslušamo okrancljane govore in floskule o tem, da moramo sodelovati in se povezovati, spoštovati drug drugega, si pomagati, da bomo lahko napredovali … Nezaupanje v državo in sistem pa se samo še krepita, ker obljube še niso meso postale, ker je življenje za večino le še životarjenje iz meseca v mesec. Že naslednji dan po proslavah se nadaljujejo delitve, sovražni govori, nespoštovanje, grožnje z likvidacijo in še čim, ker če nisi naš, si naš sovražnik, fašist. Vse to se dogaja na vseh ravneh in v vseh okoljih naše lepe domovine. Mlade zastrupljamo s sovraštvom do vseh, ki imajo drugačno mnenje, da o domoljubju sploh ne govorimo. Mladim ga ne znamo privzgojiti in jih vzgajati v ljubezni do domovine. Vse, kar diši po tujem, jim je bliže kot domače. Naravnost šokantno pa je, ko mladi v sedmem, osmem ali devetem razredu na vprašanje, kateri predmet bi ukinili, če bi imeli možnost, povedo, da slovenščino, svoj materni jezik. Začuda tudi ni nobenega odziva na takšna in podobna razmišljanja, kot da bi nam bilo že vseeno, kako bomo jutri govorili v tej naši mali podalpski deželi s toliko biseri, kot se radi pohvalimo. Ali kot se v pesmi Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi sprašuje Boris Kopitar.

Seveda moramo praznovati, brez praznikov ni življenja. A naj bodo to prazniki in proslave, na katerih se bomo veselili in ki nas bodo navdajali z optimizmom, da bo naš jutrišnji dan še bolj kvaliteten, da bomo vsi prijatelji in da se ne bomo več delili na naše in vaše. Dokler ne bomo zmogli prestopiti delitev, bomo še naprej »praznovali« zaradi proslav, ne pa zaradi tega, ker naša domovina v resnici praznuje, ker ima kaj praznovati, ker smo v prvi vrsti odgovorni za to, da se razvijamo v želeni smeri, in ker naši ljudje živijo človeka vredno življenje. Z odrov pa bo slišati tudi besede drugih, ne samo trenutno vladajočih, ker bolj kot se mnenja soočajo, večje so možnosti za napredek. Kaj je lepšega kot na proslavi nazdraviti dosežkom?!