Pa imamo spet gradivo za razprave. Za valjenje krivde drug na drugega. Za to, da ugotavljamo, kje je naša zakonodaja šibka. Da s prstom kažemo na tiste, ki bi morali zadeve urediti, pa jih niso. Niso jih pa zato, ker tudi drugi niso opravili svojega dela. In ti drugi iščejo tretje krivce, tretji četrte, četrti pete. In tako naprej do naslednje smrti mladega človeka, ki se je hotel le zabavati. Prav bedno je videti državne uslužbence, kako se izmotavajo pred kamerami in mikrofoni. Suhoparno navajajo člene zakonov, po katerih so delovali, seveda povsem zakonito in pravilno, vendar je prišlo do kratkega stika, ker drugi niso ravnali po členih zakona, ki je sicer zastarel in nedodelan, a novega še nimamo in moramo se ravnati po starem, ki ima več lukenj kot švicarski sir. Človeka, ki to posluša, ima, da bi vrgel televizor v smetnjak, seveda ločeno od drugih gospodinjskih odpadkov, pa se spomni, da televizijska škatla ni prav nič kriva, ampak da povzročajo njegovo jezo preko ekranov blebetajoči gospodje, ki naj bi delali to, za kar so plačani. Pa ne, ker so morda nesposobni za to, saj so se zavihteli na visoke položaje bodisi zaradi politične pripadnosti vladajoči stranki, bodisi zato, ker so ponaredili visokošolsko diplomo, lahko pa drnjohajo na svojih stolčkih samo zato, ker so pozabili nanje in jih imajo morda že za kos pohištva na katerem od ministrstev.

Pri nas v Sloveniji mora biti najmanj nekdo mrtev, da se sploh prične govoriti o nedorečenostih, šlamparijah, neurejenostih. Železniških zapornic ne postavijo toliko časa, dokler ni na srečanju železniških tirov in ceste vsaj šest mrtvih. O varnostnih službah, varnostnikih, koncesijah in drugih barabijah nihče ne pisne toliko časa, dokler ne ugasnejo vsaj tri mlada življenja. O težavah bolnišnic, zdravstvenih domov ali lekarn smo tiho vse dotlej, dokler kdo ne zapusti tega sveta na hodniku, na očeh na pregled čakajočih pacientov. Na domove za starejše se spomnimo pri nas, ko jih kje v kakšni zabiti umre na teden najmanj sedem, kar je malce čudno, saj jih navadno spusti dušo tedensko le pet. O nasilju v slovenskih šolah se razgovorimo, ko učenec zasadi sekiro v pleče nič hudega sluteči učiteljici. Pedofili so na krožniku po deseti ali enajsti prijavi. Cestna signalizacija postane uspešnica tedna, ko kdo zapelje v nasprotno smer in pri tem trči v tiste, ki so peljali v pravo smer. Posiljevalci in posiljenke so na tapeti, ko o tem čivkajo že vrabci, sedeči na vejah, telefonskih in električnih žicah, ki v večini slovenskih mest visijo s streh kot pasji prašniki.

Hočem reči: odzovemo se po kriminalnih, po tragičnih dejanjih, namesto da bi jih poskusili preprečiti. Pa sploh. O grozodejstvih, ki se dogajajo v naši ljubi podalpski deželici, kjer jodlajo tudi ženske, čeprav jim ni imelo kaj pasti med kolesa, govorimo o tem, o čemer bi najraje molčali, najpogosteje le toliko časa, dokler brnijo kamere, gorijo žarometi in dokler je tiste, ki govorijo, kdo pripravljen poslušati. Z odhodom novinarjev navadno odidejo tudi problemi. Nazaj v razkošne pisarne ministrstev, na police, v omare in pisalne mize, kjer jih državni voluharji zaklenejo ter pozabijo nanje. Do naslednje nesmiselne smrti, do naslednjega posilstva, do naslednje spolno zlorabljene deklice ali dečka. Nato pa Jovo na novo: jaz sem ga, ti ga nisi. Ti si ga, jaz ga nisem.