Prejšnji teden smo gagali od vročine. Ta teden se oblačimo v puloverje. Preživeli smo tudi prve letošnje nevihte s točo. Še posebej debela je klestila po Mariboru in njegovi okolici. Posamezni primerki so bili veliki kot jajce, zato je naredila veliko škode, še posebej na hišah in na avtomobilih. Nihče se je ni razveselil, še najmanj pa zavarovalnice. A pravijo, da se bo treba privaditi na hitre vremenske spremembe. A da le ne bo tako, kot je bilo s ciganskim konjem. Ravno ko se je navadil živeti brez hrane, je poginil.

Sicer pa smo pred volitvami v evropski parlament. Stranke izobešajo plakate s fotografijami svojih kandidatov, nepridipravi pa podobice trgajo z lesenih panojev. Ali pa kateremu možu, ki upa, da bo sedel na stol v Bruslju, narišejo s črnim pisalom brke, mu počrnijo zobe, da je s piškavim nasmehom videti, kot bi dobili eno na gobec na kateri od gasilskih veselic. Toda politiki imajo kožo debelo kot slon, pa jih to preveč ne moti, saj so pripravljeni žrtvovati za politično kariero prav vse. Še najprej pa volivce, ki se jim pred izvolitvijo dobrikajo, po njej pa pozabijo nanje kot na lanski sneg.

Predvolilnih golažev tokrat nihče ne kuha, se pa iz govorov cedita med in mleko, kar je veliko bolj po evropsko. Številne volilne udeležbe ni pričakovati, saj velika večina Slovencev meni, da slovenski  poslanci v evropskem parlamentu doslej niso dobro opravljali svojih nalog in da jih tudi v bodoče ne bodo. Da jim gre bolj kot za interese države za lastne koristi, ki so izražene v dobri plači in drugih ugodnostih. Da so doslej molzli domače krave, da pa bi radi v bodoče počeli to še z  evropskimi.

Namesto podob bodočih evropskih poslancev je videti v Beli krajini na panojih, zbitih iz desk, plakate, ki vabijo na pijačo, za katero bo treba odšteti le evro, ne glede na to, kaj boste želeli poslati po grlu. Enakost vsaj v gostinskem lokalu, če je že nikjer drugje ni zaznati.

Potihnila pa je razprava o ženah in možeh, ki hkrati sedijo na dveh pomembnih stolčkih. Videti jih je v parlamentu, naslednji hip pa že v vlogi županje ali župana. Poenostavljeno rečeno je mogoče dvoje: da ne opravljajo dobro parlamentarnega dela ali da se jim kopičijo naloge in nerešeni problemi v občinah, kjer županujejo. Možna pa je tudi tretja inačica: namreč ta, da niso uspešni niti kot poslanci niti kot župani. A njim samim to ni pomembno, kajti od viška ne boli glava. In ta višek je denar, ki ni le vladar v Evropi, ampak je denar sveta vladar. In kako je videti zadeva iz njihovega zornega kota? Bliže si koritu, laže lahko storiš kaj koristnega za svojo občino.

Bolj kot to skrbi mojega redko kdaj treznega soseda Naceta predlog ministra za zdravstvo, da naj bi v bodoče šoferji, ki bodo v pijanosti povzročili prometno nesrečo, plačali za ponesrečene stroške zdravljenja, ki znajo preseči tudi sto tisoč evrov in več. Večne dušebrižnike skrbi, kje bodo dobili toliko denarja tisti, ki že zdaj ne morejo s svojimi bednimi prejemki preživeti meseca, ne pomislijo pa na to, da bi bilo morda pametno prenehati sedati za volan, nalit do mandljev, včasih pa tudi čez. Pri Kranjcih so pijančki še vedno del folklore, zdijo se nam nekako simpatični in če jih policaji zalotijo pijane za volanom, smo na njihovi strani. Navijamo zanje kot za nogometne zvezde, smilijo se nam, ker morajo plačevati kazni, spati v treznilnicah in izgubljajo točke. Namesto njih obsojamo policaje, češ da jih je kot listja in trave in namesto da bi lovili lopove, nastavljajo frulice mirnim, resda malce okajenim, državljanom. Tako menda ni v celi Evropi, pravijo svetovljani in poznavalci razmer, ki znajo povedati, da lahko prevoziš vso združeno Evropo, ne da bi te ustavil en samcat policaj, brž ko prideš v deželo na sončni strani Alp, pa navalijo nate kot Šiptar na špeh. Brez razloga, kar tako.

O številnih mrtvih na naših cestah pa vse najlepše. O mrtvih se ne sme govoriti grdo.