Svetovni dan pravice vedeti (International Right to Know Day) v demokratičnem svetu obeležujemo vsakega 28. septembra. Pravica vedeti se je rodila 28. septembra 2002 v Sofiji, kjer je bila ustanovljena Skupina zagovornikov pravice vedeti – Freedom of Information Advocates Network. Globalno gibanje je usmerjeno k transparentnemu delovanju javnega sektorja. Pravica vedeti je izhajala iz načela odprtega delovanja javnega sektorja, ki je dolžan omogočiti slehernemu posamezniku pravico, da si pridobi informacije javnega značaja brez izkazovanja pravnega interesa.

Namen pravice vedeti je v zagotavljanju čim boljše informiranosti ljudi o zadevah splošnega in javnega pomena. Pravica vedeti predstavlja najvišjo stopnjo odgovornosti javnega sektorja pri sprejemanju za družbo pomembnih odločitev. Vplivna nevladna organizacija Open Society Justice Initiative je izoblikovala deset načel, ki zaznamujejo pravico vedeti. Prvo načelo izpostavlja, da je dostop do informacij javnega značaja pravica za vsakogar. Dostop do informacij je pravilo, tajnost je izjema. Pravica vedeti se nanaša na vse organe javnega sektorja. Zahteva za dostop do informacij javnega značaja naj bo preprosta, hitra in brezplačna. Javni uslužbenci so dolžni pomagati prosilcem pri oblikovanju zahteve za dostop do informacij. Zavrnitev dostopa do informacij mora biti obrazložena s pravno relevantnimi razlogi. Javni interes ima prednost pred tajnostjo podatkov. Vsakdo ima možnost izpodbijati odločitev, s katero mu je bil dostop zavrnjen do informacije javnega značaja. Organi javnega sektorja morajo aktivno in samoiniciativno posredovati glavnino informacij javnega značaja. Za varstvo pravice mora skrbeti neodvisen pritožbeni organ.

Slovenija je leta 2003 pravico vedeti - International Right to Know Day - uzakonila v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja– ZDIJZ (Uradni list RS, št. 24/03 z dne 7. 3. 2003). Kljub jasnim zakonskim načelom, se v praksi organi javnega sektorja prepogosto ne odzivajo na zahteve za dostop do informacij v zakonitem roku. Zaradi molka organov, bodisi upravnih enot, občinskih služb ali državnih organov kot so policija, državna tožilstva in sodišča, državljanke in državljani ne morejo uresničevati vseh svojih pravic. Zato se priporoča, da osebe, ki so pri zavezanih organih pooblaščene za posredovanje informacij, poskrbijo, da se prosilcem zagotovijo zahtevane (pričakovane) informacije v zakonitih rokih. Kritična ost je usmerjena v neodziven odnos organov javnega sektorja do ažurnega posredovanja informacij, v praksi pa pogrešamo tudi ustrezne kataloge informacij javnega značaja, ki bi omogočali takojšen pregled seznama vseh informacij, s katerimi določen organ razpolaga. Pričakovati bi bilo, da subjekti javnega sektorja vsebinsko ključne informacije in kataloge informacij objavljajo na svojih spletnih straneh, kar pa v praksi ni ravno tako. Pogosto spletne strani ostajajo vsebinsko dokaj prazne, zato so zainteresirani posamezniki prisiljeni posegati po zahtevah za dostop do informacij javnega značaja. Gre za ukrep sekundarnega značaja, ki zagotavlja, da se razkrijejo najbolj iskane informacije, ki za ljudi pomenijo dostop do informacij, ki jih ne more dobiti na internetnih straneh. Ob svetovnem dnevu pravice vedeti je informacijski pooblaščenec že pred leti izrazil svojo zaskrbljenost nad morebitnim omejevanjem pravice vedeti v prihodnosti. Že ob pripravi predlogov zakonov se opažajo poskusi, da bi se zaradi občutljivosti posameznih področnih informacij dodajale nove izjeme od prosto dostopnih informacij oziroma da drugi zakoni dostop do informacij popolnoma izključijo. Na ta način se ruši vzpostavljen sistem transparentnosti in preglednosti nad izjemami po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Spregleda pa se smisel transparentnega delovanja, ki vodi tudi k večji učinkovitosti in sprejetosti dela v javnem sektorju. Predlagatelji predpisov in zakonodajalec nikakor ne bi smeli pozabili na to, kako pomembno prispeva pregledno in odprto delovanje javnega sektorja k splošnemu nivoju demokratičnosti v državi.

Po mojem mnenju je pravica vedeti širša kot samo, da lahko vsakdo zahteva pojasnila o vsem, kar ga zanima ali predstavlja njegov pravni interes, od župana, občinske uprave, policije, upravne enote ali sodišča oziroma javnega zavoda ali vzgojno izobraževalne ustanove. Prepričan sem, da se pravica vedeti, ki izhaja iz določbe 39. člena Ustave RS o svobodi izražanja tesno povezana z ustavno pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44.člen Ustave RS), ki določa, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ustava nam daje podlago, da imamo pravico, da smo seznanjeni z delovanjem o zadevah splošnega in javnega pomena ter z vsemi dogodki in dejavnostmi, ki so povezane z investicijami v javnem sektorju. Dogaja pa se, da šele s pričetkom gradenj ali pa še kasneje, izvemo, za kakšen poseg v prostor gre. Če bi imeli ljudje informacije, kakšni investicijski posegi se bodo dogajali v nekem prostoru, bi na podlagi ustavne pravice, da imajo pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, lahko s svojim aktivnim sodelovanjem preprečili nesporazume ali celo proteste oziroma sodne spore. Iz navedenega razloga je pravica vedeti tako človekoljubna in prijazna ljudem, da bi jo morali udejanjiti na vseh področjih javnega življenja, za kar pa so odgovorni nosilci oblasti.

Za zaključek: človekova suverenost je v pravici vedeti.