Psihološki vidik naborništva: Bi vojaški rok res »spravil mlade v red«?
Se obvezni vojaški rok vrača? Kaj bi pomenil za mlade, več discipline ali več stresa? Kakšni so varnostni argumenti in psihološki učinki?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Razprave o morebitni vrnitvi obveznega vojaškega roka se po Evropi znova krepijo in niso več le nostalgičen odmev preteklosti. Povezane so z občutkom, da se varnostna slika celine spreminja hitreje, kot se ji družbe uspejo prilagoditi. Ko se v javnosti začne govoriti o vojaščini, se praviloma najprej odprejo povsem praktična vprašanja: kje bi nabornike usposabljali, kdo bi jih učil, koliko bi to stalo in ali bi takšen sistem sploh lahko deloval ob profesionalni vojski. A ob teh dilemah se vzporedno pojavi še ena, morda bolj občutljiva: kaj bi obvezna vojaščina pomenila za mlade kot generacijo – in kaj bi pomenila za družbo, ki jih pošilja v takšen sistem.
V času zaostrenih geopolitičnih razmer se v več evropskih državah vrača razprava o obveznem služenju vojaškega roka, pri čemer se argumenti pogosto prepletajo: od obrambnih potreb do ideje “državljanske dolžnosti” in krepitve odpornosti prebivalstva na izredne razmere. Slovenija o ponovni uvedbi za zdaj ne razmišlja, vendar primeri iz regije – in dejstvo, da generacije mladih pri nas vojašnic niso več videle – v javnosti odpirajo vprašanje, kakšen bi bil učinek takšne spremembe. Ne le na papirju, v zakonih in kadrovskih načrtih, ampak v čisto vsakdanjem smislu: kako bi mlad človek doživel prekinitev študija ali dela, vstop v strogo hierarhičen sistem, življenje v kolektivu in rutina, ki ni več po njegovi meri.
Strokovnjaki poudarjajo, da naborništvo samo po sebi ne prinese takojšnje bojne moči. Lahko pa poveča število ljudi, ki poznajo osnovne vojaške postopke, se znajdejo v kriznih razmerah in jih je v izrednih situacijah lažje mobilizirati. To je vidik, ki ga zagovorniki pogosto izpostavljajo kot ključno prednost. A hkrati se v razpravah skoraj vedno znajde še druga obljuba: da bi vojaški rok mladim prinesel več discipline, odgovornosti in “reda”. Prav tu pa se začne psihološka dilema, na katero ni enoznačnega odgovora. Je disciplina, ki jo prinese sistem, res trajna notranja sprememba – ali pa gre predvsem za prilagoditev na pravila, ki velja samo toliko časa, dokler si v uniformi? In ali lahko takšna izkušnja deluje spodbudno za večino, ali pa bi pri delu mladih sprožila predvsem odpor, stres in občutek prisile?
Ko se danes govori o naborništvu, se zato pogosto ne pogovarjamo le o obrambi države, temveč tudi o družbenih pričakovanjih do mladih. O tem, kaj od njih želimo: več samostojnosti, več odpornosti, več občutka pripadnosti – ali pa v resnici iščemo bližnjico do spremembe, ki bi se morala začeti drugje. In prav vprašanje “vzgojnega učinka”, ki ga starejša generacija rada omenja z besedami “v vojski smo se vsaj nekaj naučili”, je tisto, kjer se mnenja najbolj razhajajo. Nekateri v tem vidijo nujno preizkušnjo, drugi opozarjajo, da je lahko tudi precej grob eksperiment nad generacijo, ki odrašča v povsem drugačnih okoliščinah kot pred dvema ali tremi desetletji.
Mit o vojski kot »šoli za življenje«
V javnosti pogosto slišimo prepričanje, da je vojska nekoč mlade »postavila v red« in jih vsaj za silo pripravila na odraslost. Ta narativ se praviloma okrepi vsakič, ko se odpre razprava o naborništvu: kot da bi uniforma sama po sebi prinašala več odgovornosti, samodiscipline in zrelosti. A strokovnjaki opozarjajo, da je tak pogled precej poenostavljen in pogosto tudi nostalgično obarvan.
Partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin do takih pričakovanj ostaja zadržan. »Predstava, da se človek v vojski nauči neke hude discipline in reda, je precej poenostavljena,« opozarja. Po njegovih
izkušnjah se ključni vedenjski vzorci oblikujejo bistveno prej, še preden mlad človek prestopi prag vojašnice.
»Reda in odgovornosti se otrok uči tam, kjer odrašča. Računati, da bo to namesto staršev naredila vojska, je iluzija,« poudarja. Po njegovem mnenju lahko strukturirano okolje sicer kratkoročno vpliva na vedenje, vendar to še ne pomeni trajne osebnostne spremembe.
Gašperlin, ki je vojaški rok tudi sam opravil, opozarja, da so bile izkušnje nabornikov zelo neenotne. »Nekateri so od tega nekaj odnesli, pri mnogih pa učinek ni bil posebej opazen,« pravi. Ključno je namreč, s kakšnimi navadami, notranjo motivacijo in čustveno stabilnostjo mlad človek sploh pride v tak sistem.
Ob tem dodaja še pomembno razliko: zunanja disciplina ni nujno enaka notranji odgovornosti. Vojaški režim lahko posameznika za določen čas prisili v prilagoditev pravilom, ne more pa samodejno nadomestiti razvojnih procesov, ki potekajo v družini in širšem socialnem okolju. Prav zato so po njegovem mnenju pričakovanja, da bi naborništvo množično »popravilo« generacijo mladih, pretirano optimistična.
Današnja mladina ni ista kot pred dvema desetletjema
Če bi se naborništvo vrnilo, bi se srečalo z generacijo, ki odrašča v bistveno drugačnih razmerah kot njihovi očetje ali dedki. Mladi danes dlje ostajajo v izobraževalnem sistemu, pozneje zapuščajo dom in so močno vpeti v digitalno okolje, ki oblikuje njihove navade, odnose in pričakovanja. Zato primerjave z generacijami, ki so vojaški rok služile pred dvema ali tremi desetletji, po mnenju strokovnjakov niso povsem primerljive.
Po besedah Izidorja Gašperlina je res, da se mladi danes statistično gledano pozneje osamosvajajo, vendar odgovornosti za to ne gre enostavno pripisati njim. »Mladina je drugačna, a za to niso krivi mladi, ampak družba in starši,« poudarja terapevt. Po njegovem mnenju okolje pogosto ne spodbuja dovolj zgodnje samostojnosti in prevzemanja odgovornosti, hkrati pa so tudi življenjske okoliščine – od stanovanjskega trga do negotovih zaposlitev – drugačne kot nekoč. Gašperlin ob tem opozarja na širši družinski kontekst, ki po njegovih opažanjih pomembno vpliva na razvoj mladih. Slovenska družba se po njegovem že več generacij sooča s pomanjkanjem očetovske vloge ali z njeno neustrezno prisotnostjo. »Oče bi moral izpolnjevati pomembno funkcijo postavljanja meja in posledic. Tega je danes pogosto premalo,« ocenjuje. Ob tem dodaja, da težava ni le v odsotnosti očetov, temveč tudi v tem, da očetje včasih prevzamejo bolj prijateljsko kot avtoritativno vlogo, kar lahko oslabi strukturo, ki jo otroci potrebujejo pri odraščanju.
Prav zato bi bil psihološki učinek morebitnega vojaškega sistema po njegovem mnenju zelo različen od posameznika do posameznika. Struktura, jasna pravila in skupinsko okolje bi nekaterim mladim lahko koristili kot izkušnja soočenja z zahtevami, ki jih sicer redkeje doživijo. Za druge pa bi lahko pomenili izrazit stresni pritisk. »Če bi bil sistem zelo rigorozen, kot ga vidimo v nekaterih filmih, obstaja tveganje, da bi se nekateri mladi pod pritiskom zlomili,« opozarja. Posebej ranljivi bi lahko bili tisti, ki že sicer težje prenašajo avtoriteto, imajo manj razvite strategije soočanja s stresom ali prihajajo iz bolj zaščitniških okolij. Po njegovi oceni bi večina mladih vojaški rok sicer prestala brez dramatičnih posledic, vendar tudi brez večjih osebnostnih premikov. »Tisti, ki so že odgovorni in prilagodljivi, se bodo znašli. Tisti, ki niso, pa lahko doživijo stisko,« sklene Gašperlin.
Vzgojnih bližnjic ni
Ena od pogostih tez zagovornikov naborništva je, da bi vojska lahko vsaj delno nadomestila manjkajočo družbeno disciplino in mladim dala strukturo, ki je morda niso dobili drugje. V javnih razpravah se zato pogosto pojavlja misel, da bi obvezna vojaščina »uredila«, kar naj bi družina in šola danes težje dosegali. Izidor Gašperlin temu odločno oporeka. »Glavna rezerva je v družinah in starših. Naborništvo tega ne bo bistveno spremenilo,« poudarja. Po njegovem mnenju gre pri pričakovanjih o vzgojni vlogi vojske za iskanje hitre rešitve za precej globlje družbene procese. Temeljne delovne navade, odnos do avtoritete in sposobnost samoregulacije se namreč oblikujejo postopno in dolgotrajno, ne pa v nekaj mesecih institucionalnega režima.
Današnje starševstvo je po Gašperlinovih besedah bistveno zahtevnejše kot pred desetletji. Otroci so zgodaj izpostavljeni vplivu vrstnikov, družbenih omrežij in širšega okolja, zato starši težje ohranjajo odločilen vpliv. »Če želi danes starš ohraniti vpliv na otroka, predvsem v puberteti, potrebuje bistveno več znanja, energije in doslednosti kot nekoč,« opozarja. Prav zato se mu zdi nevarno pričakovati, da bi lahko en sam družbeni ukrep – pa naj bo še tako sistemsko zastavljen – nadomestil kompleksno dinamiko družinske vzgoje. Vojaški rok lahko po njegovem mnenju pri posameznikih deluje kot preizkušnja ali izkušnja odraščanja, ne more pa biti univerzalno orodje za odpravljanje širših vzgojnih primanjkljajev.
Realizem namesto nostalgije
Razprava o morebitni vrnitvi vojaškega roka se tako ne more ustaviti le pri številu vojašnic, inštruktorjev in proračunskih postavk. Ta vprašanja so pomembna, vendar ne zajamejo bistva dileme. V ospredju bi moralo biti predvsem vprašanje, kaj kot družba od takšnega ukrepa sploh pričakujemo – in ali so ta pričakovanja realna ali bolj izraz nostalgije po času, ki se je nepovratno spremenil.
V javnosti se pogosto prepletata dva pogleda. Prvi vidi naborništvo predvsem kot varnostni mehanizem za krepitev obrambne pripravljenosti države. Drugi pa mu pripisuje skoraj vzgojno-moralno vlogo: da bi mladim vrnilo delovne navade, spoštovanje avtoritete in občutek odgovornosti. Prav pri slednjem strokovnjaki pozivajo k previdnosti. Res je, da lahko naborništvo poveča mobilizacijski potencial države in razširi krog ljudi z osnovnim znanjem za delovanje v kriznih razmerah. To je merljiv in razmeroma jasen učinek. Psihološki vpliv na generacijo mladih pa je bistveno manj predvidljiv in ne bi bil enoznačen.
Kot opozarja Izidor Gašperlin, sistem sam po sebi ne more nadomestiti tistega, kar se oblikuje mnogo prej – v družini, odnosih in širšem družbenem okolju. »Pričakovati, da bo nekajmesečni sistemski ukrep popravil temeljne razvojne primanjkljaje, je nerealno,« pravi. Po njegovem mnenju bi bil učinek vojaškega roka predvsem selektiven: za nekatere bi pomenil koristno izkušnjo soočenja z zahtevnim okoljem, za druge pa bi ostal predvsem obveznost, ki jo je treba preživeti. Prav zato razprava o naborništvu ne more temeljiti na posplošenih spominih generacij, ki so odraščale v drugačnem družbenem in družinskem kontekstu.
Prava »šola za življenje« se namreč začne veliko prej, še preden mlad človek prvič obleče uniformo. Začne se v odnosih, v postavljanju meja, v občutku varnosti in odgovornosti, ki ga otrok postopoma ponotranji doma in v skupnosti. Če teh temeljev ni, jih tudi najbolj urejen sistem težko nadomesti. Če pa so, vojaški rok zanje ni pogo
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
