osebni arhiv Katarine Karlovšek

Pisani cvetlični motivi, prepletajoče se vitice in dovršeni simetrični vzorci. Na prvi pogled zgolj okrasje, v resnici pa pomemben del slovenske kulturne dediščine, ki jo je pred pozabo pomagal rešiti Jože Karlovšek. Gradbenik, raziskovalec in umetnik je velik del svojega življenja posvetil zbiranju in proučevanju slovenskih ornamentov, iz katerih je razvil tudi svoj prepoznavni likovni izraz. Čeprav je njegovo delo nekoč vzbudilo zanimanje domače in tuje strokovne javnosti, je po njegovi smrti velik del zapuščine ostal skrit v družinskih arhivih.

Danes njegovo poslanstvo nadaljuje vnukinja Katarina, ki si prizadeva, da bi ornamenti znova postali del našega vsakdana. Z njo smo se pogovarjali o simboliki slovenskih vzorcev, spominih na dedka, ki ga nikoli ni spoznala, odnosu Slovencev do lastne dediščine in o tem, zakaj bi se lahko Karlovškovi ornamenti nekoč znašli celo v kolekcijah največjih svetovnih modnih hiš.

Za začetek – kaj pravzaprav je Karlovškov ornament in zakaj je tako poseben? Kaj ga loči od drugih tradicionalnih vzorcev?

Karlovškov ornament je veliko več kot zgolj lep okrasni vzorec. Je likovni zapis naše zgodovine, načina življenja, ustvarjalnosti in odnosa do narave. Jože Karlovšek je v njem prepoznaval in povezoval stoletja slovenskega ljudskega ustvarjanja.

Posebnost njegovega dela je predvsem v tem, da ni bil samo ustvarjalec, ampak tudi izjemno natančen raziskovalec. Slovensko ornamentiko je sistematično zbiral, proučeval, primerjal z ornamentiko drugih narodov in jo dokumentiral. Pri tem je odkrival povezave med različnimi zgodovinskimi obdobji ter vplive, ki so skozi stoletja oblikovali našo likovno dediščino.

Karlovšek je iz teh spoznanj razvil tudi lasten likovni izraz. Njegovi ornamenti so izjemno bogati, razgibani, simetrični in polni cvetličnih motivov. V njih je nekaj zelo domačega, nekaj, kar človeka nagovori, čeprav morda ne zna natančno pojasniti, zakaj.

Mislim, da je njihova največja posebnost prav v tem, da so hkrati tradicionalni in presenetljivo sodobni. Če jih danes prenesemo na steklo, keramiko, tekstil ali nakit, delujejo povsem sveže, ne da bi izgubili svojo zgodovinsko identiteto.

Kaj se pravzaprav skriva za vzorci? Ali imajo posamezne cvetlice, barve in oblike poseben simbolni pomen?

Ornament je treba razumeti kot nekakšen kulturni jezik. Naši predniki niso okraševali predmetov zgolj zato, da bi bili lepši. Motivi so izhajali iz njihovega vsakdanjega življenja, narave, verovanja, običajev in predstav o svetu.

Med značilnimi motivi najdemo nageljne, vrtnice, tulipane, vitice, popke, rozete, srčne motive, ptice in številne druge rastlinske ter živalske oblike. Narava je bila ljudem vedno blizu in je predstavljala neizčrpen vir navdiha.

Cvetlice lahko povezujemo z lepoto, življenjem, rastjo in rodovitnostjo, srce z ljubeznijo in pripadnostjo, vitice pa z neprekinjenim tokom življenja in povezanostjo. Vendar bi bila previdna pri tem, da bi vsakemu posameznemu motivu pripisovali en sam, univerzalen pomen. Simbolika se je skozi čas in različna okolja spreminjala.

Tudi barve imajo pomembno vlogo. Njihova kombinacija ustvarja razpoloženje, poudarja posamezne motive in daje ornamentu značilen značaj.

Pri Karlovšku me navdušuje predvsem to, da je znal iz številnih posameznih elementov ustvariti harmonično celoto. Ornament ni naključna kombinacija cvetlic, ampak premišljena kompozicija, v kateri ima vsak element svoje mesto.

Ali sploh obstaja nekaj, čemur bi rekli izključno slovenski ornament? Kaj je Karlovšek prepoznal kot značilno slovensko?

To je zelo zanimivo vprašanje, saj ornamentika ne pozna državnih meja v današnjem pomenu besede. Cvetlične motive, geometrijske vzorce, ptice in druge okrasne elemente najdemo praktično v vseh kulturah sveta.

Tudi Karlovšek se je tega zelo dobro zavedal. Zato ni raziskoval samo slovenskega ornamenta, ampak je proučeval tudi širši zgodovinski razvoj okrasne umetnosti. Zanimalo ga je, od kod posamezni motivi izvirajo, kako so potovali med narodi in kako so se spreminjali.

Mislim, da slovenske posebnosti ni iskal v tem, da bi morali imeti motiv, ki ga nima nihče drug. Iskal jo je v načinu, kako smo te motive skozi zgodovino sprejeli, preoblikovali in vključili v svoje življenje.

osebni arhiv Katarine Karlovšek

Slovenski ornament je nastajal na stičišču različnih kulturnih vplivov, vendar je dobil svojo značilno podobo skozi slovensko ljudsko ustvarjalnost. Prav ta preplet vplivov, lokalnih posebnosti, materialov, barv in načina oblikovanja ustvarja njegovo identiteto.

Karlovšek je razumel, da narodna identiteta ni nujno nekaj, kar je popolnoma ločeno od drugih kultur. Tudi mi smo skozi zgodovino prevzemali, se učili in ustvarjali. Pomembno pa je, kaj smo iz vsega tega naredili sami.

Vaš dedek je bil po poklicu gradbenik, a ga danes poznamo predvsem po ornamentih. Kaj ga je tako prevzelo?

Jože Karlovšek je bil izjemno vsestranski človek. Bil je gradbenik, pedagog, raziskovalec, slikar, pisec in izumitelj. Njegovo zanimanje za slovensko stavbno dediščino ga je postopoma pripeljalo tudi do raziskovanja ornamentike.

Pri svojem gradbenem delu je bil veliko v stiku s slovenskim podeželjem, starimi hišami, njihovo opremo, pohištvom in različnimi izdelki domače obrti. Prav tam je začel odkrivati bogastvo ljudske ustvarjalnosti, ki ga je tako prevzelo, da mu je posvetil velik del življenja.

Rodil se je leta 1900 v Šmarjeti v Šmarjeških Toplicah. Šolal se je v Ljubljani, nato pa je deloval v različnih gradbenih podjetjih in pozneje tudi kot profesor na srednji gradbeni šoli.

Zanimivo je, da je bilo njegovo zanimanje za ornamentiko tesno povezano z njegovim širšim zanimanjem za slovensko kulturno dediščino. Ni želel raziskovati samo lepih vzorcev, ampak je želel razumeti človeka, ki jih je ustvaril, in okolje, v katerem so nastali.

V tem je vidim njegovo izjemnost. Bil je človek, ki je znal v na videz preprostem ljudskem okrasju prepoznati nekaj velikega in pomembnega.

Kako je potekalo njegovo raziskovanje in ustvarjanje? Koliko je izvirno njegovega?

Njegovo raziskovalno delo je bilo izjemno obsežno. Skoraj vso Slovenijo je prehodil, obiskoval stare domačije, opazoval stavbe, pohištvo, predmete vsakdanje rabe, vezenine, keramiko, kovane izdelke in druge izdelke ljudske obrti.

Motivov ni samo fotografiral ali zbiral. Zapisoval jih je in risal, pri čemer je bil zelo natančen. Zanimalo ga je tudi njihovo poreklo in zgodovinski razvoj.

Poleg slovenskega gradiva je proučeval evropsko in slovansko ornamentiko, pa tudi umetnost Vzhoda, vse do Kitajske in Indije. Želel je razumeti širši kontekst, da bi lahko čim bolje opredelil posebnosti slovenskega ornamenta.

Toda pri tem se ni ustavil. Iz zbranega znanja je začel ustvarjati tudi sam. Nastajale so številne nove kompozicije, v katerih je tradicionalne motive preoblikoval, dopolnjeval in jim dajal novo likovno življenje.

Zato bi rekla, da je Karlovškova zapuščina sestavljena iz dveh zelo pomembnih delov: iz dokumentirane dediščine, ki jo je rešil pozabe, in iz njegovega avtorskega ustvarjanja.

Prav ta kombinacija je izjemna. Ni bil zgolj zbiralec, ki bi ohranjal preteklost, ampak ustvarjalec, ki je iz nje znal razviti nekaj novega.

Njegovi knjigi Slovenski ornament iz let 1935 in 1937 sta temeljni priči tega velikega raziskovalnega podviga.

osebni arhiv Katarine Karlovšek

Kje vse lahko danes srečamo Karlovškove ornamente? Vas je katera od njihovih uporab posebej presenetila?

Moja želja je bila, da ornamenti ne bi ostali samo v knjigah, arhivih in na razstavah, ampak bi ponovno postali del vsakdanjega življenja.

Zato sem leta 2018 zasnovala kolekcijo Slovenski ornament Jože Karlovšek. Pri tem sodelujemo z različnimi slovenskimi proizvajalci in iščemo načine, kako tradicionalne motive smiselno prenesti na sodobne izdelke.

Danes jih lahko srečamo na zelo različnih predmetih: na keramiki, džezvah za kavo, kozarcih, steklenicah, nalivnih peresih, rokovnikih, tekstilnih izdelkih, vrečkah za večkratno uporabo in nakitu. Posebno zanimivo je bilo tudi sodelovanje z zlatarji in drugimi ustvarjalci.

Posebno poglavje predstavljajo tudi mašni plašči, na katerih so uporabljeni Karlovškovi motivi. To je lep primer, kako lahko ornament najde svoje mesto tudi v prostoru duhovnosti in obredja.

Najbolj pa me veseli, ko vidim, da ljudje predmeta ne kupijo samo zato, ker je lep, ampak jih zanima tudi zgodba, ki jo nosi. Takrat vem, da ornament resnično živi.

Karlovškovi ornamenti se pojavljajo tudi na novoletnih protokolarnih čestitkah predsednice republike Nataše Pirc Musar. Kako je prišlo do sodelovanja?

To je za nas posebno priznanje, saj gre za priložnost, ko se slovenska kulturna dediščina predstavi tudi na najvišji državni in protokolarni ravni.

Karlovškovi ornamenti so po svoji naravi zelo primerni za takšno predstavitev. So izrazito slovenski po svojem kulturnem kontekstu, obenem pa dovolj univerzalni in estetsko dovršeni, da nagovorijo tudi ljudi, ki naše dediščine ne poznajo.

Pri takšnem sodelovanju se mi zdi najpomembnejše, da ornament ni uporabljen zgolj kot lep grafični dodatek, ampak da se z njim predstavi del naše zgodovine in ustvarjalnosti.

Da dedkovo delo postaja del uradnega predstavljanja Slovenije, mi pomeni veliko. To je tudi dokaz, da ima lahko kulturna dediščina svoje mesto v sodobni državni identiteti.

Predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar, se je že takoj po izvolitvi odločila, da bo slovenski ornament postal prepoznaven del njenih novoletnih protokolarnih čestitk. Tako vsako leto novoletno voščilo krasi izbrani slovenski ornament, s čimer predsednica simbolično poudarja pomen naše kulturne dediščine, tradicije in nacionalne identitete.

Za nas je to izjemno lepo priznanje, saj so tako tudi Karlovškovi ornamenti dobili priložnost, da del slovenske kulturne zakladnice predstavijo doma in v mednarodnem prostoru. Zelo veliko mi pomeni, da je dedkovo delo prepoznano kot del naše nacionalne identitete in da lahko prav z njegovimi ornamenti Slovenija svetu predstavlja del svoje ustvarjalne in kulturne dediščine.

Zakaj za Karlovškov ornament marsikdo še nikoli ni slišal? Smo na pomemben del dediščine pozabili?

Mislim, da je to eno največjih vprašanj, ki si jih moramo zastaviti. Slovenci imamo izjemno bogato kulturno dediščino, vendar nekateri njeni deli niso dovolj prisotni v našem vsakdanjem življenju.

Idrijsko čipko, belokranjske pisanice in druge tradicionalne posebnosti poznamo tudi zato, ker so se ohranile skozi močne lokalne skupnosti, obrti, prireditve in turistično promocijo.

Pri Karlovškovem ornamentu je bilo nekoliko drugače. Njegovo delo je bilo izjemno obsežno, vendar je velik del zapuščine ostal v knjigah, skicah in družinskem arhivu. Potrebovali smo čas, da smo ga ponovno začeli približevati širši javnosti.

Zato sem se tudi sama odločila, da začnem njegovo delo prenašati na sodobne izdelke. Verjela sem, da bo ornament ljudem bližje, če ga bodo lahko videli, uporabljali in ga imeli v svojih domovih.

Ne gre za to, da bi morali vsi poznati Jožeta Karlovška. Pomembno pa se mi zdi, da poznamo njegovo delo in razumemo, kako dragoceno je bilo njegovo raziskovanje.

Morda smo na ta del dediščine res nekoliko pozabili, vendar imamo danes lepo priložnost, da to popravimo.

osebni arhiv Katarine Karlovšek

Menite, da Slovenci svoje kulturne dediščine ne znamo dovolj ceniti in predstaviti svetu? Je država za prepoznavnost Karlovškovega dela naredila premalo?

Mislim, da Slovenci včasih premalo verjamemo v vrednost tistega, kar imamo. Zelo hitro znamo občudovati tuje oblikovanje, tuje blagovne znamke in tuje tradicije, medtem ko lastne posebnosti pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Če bi podobno raziskovalno in ustvarjalno delo nastalo v kateri od večjih evropskih držav, bi bilo morda že zdavnaj vključeno v njihove nacionalne oblikovalske zgodbe.

Seveda pa za mednarodno prepoznavnost niso dovolj samo kakovostni motivi. Potrebni so dolgoročna strategija, strokovna podpora, kakovostna predstavitev, sodelovanje z oblikovalci, muzeji, kulturnimi ustanovami in gospodarstvom.

Mislim, da bi Karlovškova zapuščina potrebovala več sistematične institucionalne podpore. Zelo si želim, da bi nekoč dobila tudi svoj prostor oziroma muzej, kjer bi lahko predstavili njegovo življenje, raziskovanje, skice, slike in celoten opus.

Pomembno se mi zdi tudi, da bi bilo njegovo delo vključeno v izobraževalne programe, saj je lahko navdih novim generacijam oblikovalcev in ustvarjalcev.

Ne gre za očitek posameznim ustanovam. Gre predvsem za spoznanje, da je kulturna dediščina vrednota, ki jo moramo aktivno razvijati in predstavljati.

Je bilo njegovo ustvarjanje tudi svojevrstna oblika domoljubja?

Vsekakor mislim, da je bilo njegovo delo globoko povezano z ljubeznijo do domovine.

Jože Karlovšek je bil človek, ki ga je iskreno zanimalo, kaj nas kot narod oblikuje in povezuje. Zanimalo ga je naše stavbarstvo, ljudska umetnost, pripovedno izročilo, mitologija in ornamentika.

Ni se zadovoljil s tem, da bi te stvari občudoval. Želel jih je raziskati, razumeti, zapisati in ohraniti za prihodnje rodove.

Njegovo delo zato razumem kot zelo konkretno obliko domoljubja. Ne kot glasno izražanje pripadnosti, ampak kot vsakodnevno predano delo za ohranjanje nečesa, kar je imel za pomembno.

S tem je želel pokazati, da imamo tudi Slovenci svojo bogato likovno tradicijo, svojo ustvarjalnost in svojo prepoznavno kulturno identiteto.

Zame je zelo lepo, da lahko danes njegovo poslanstvo nadaljujemo na drugačen način. On je ornamente raziskoval in ustvarjal, mi pa jih želimo približati ljudem in jim omogočiti, da postanejo del sodobnega življenja.

Kako so na njegovo delo gledali sodobniki? Je bil že za življenja priznan in cenjen?

Karlovšek ni bil neznan ustvarjalec. Njegove knjige in raziskovalno delo so že pred drugo svetovno vojno vzbudili pozornost slovenske in tudi tuje strokovne javnosti. O njegovih publikacijah so pisale domače in tuje revije.

Bil je pionir na področju sistematičnega raziskovanja ljudske okrasne umetnosti. V času, ko so se številni raziskovalci posvečali ljudskemu slovstvu, običajem, stavbarstvu, glasbi in obrti, je on velik del svojih moči namenil prav ornamentiki.

Njegovo delo je bilo zahtevno in obsežno. V njem je združeval zgodovinsko raziskovanje, etnografijo, umetnostno obrt in lastno ustvarjalnost.

Po njegovi smrti leta 1963 je velik del njegove zapuščine ostal v družinskem krogu in strokovnih arhivih. Zdi se mi, da širša javnost ni v celoti prepoznala razsežnosti njegovega dela.

Danes se to postopoma spreminja. Organizirajo se Karlovškovi dnevi, njegova zapuščina dobiva nove predstavitve, nastajajo izdelki in vse več ljudi spoznava njegovo ime.

Veseli me, da se njegovo delo ponovno umešča v slovensko kulturno zgodovino. Vendar menim, da imamo še veliko prostora za njegovo dodatno ovrednotenje.

Si predstavljate, da bi Karlovškov ornament nekoč krasil kolekcijo modne hiše Gucci, Dior ali Hermès?

Seveda! Mislim, da bi bilo to čudovito, predvsem zato, ker bi s tem slovenski ornament dobil mednarodno pozornost.

Njegova likovna dovršenost je povsem primerljiva z motivi, ki jih uporabljajo velike svetovne oblikovalske hiše. Ima bogato zgodovinsko ozadje, prepoznavno estetiko in veliko možnosti za sodobne interpretacije.

Vendar bi bilo pri takšnem sodelovanju zame zelo pomembno, da bi bila ohranjena njegova identiteta. Želela bi si, da bi bilo jasno predstavljeno, od kod ornament izvira, kdo ga je raziskoval in ustvarjal ter kakšna zgodba se skriva za njim.

Ne bi me motilo, če bi ga svetovni oblikovalci interpretirali na sodoben način. Nasprotno, to bi lahko bila izjemna priložnost za njegovo popularizacijo.

Meja med popularizacijo in razvrednotenjem pa je po mojem mnenju v spoštovanju do izvirnika. Če nekdo motiv uporabi, ga ustrezno predstavi, navede njegovo poreklo in razume njegovo kulturno vrednost, je to lahko zelo lepo sodelovanje.

Ne želim si, da bi Karlovškovi ornamenti ostali zaprti v preteklosti. Želim si, da bi živeli, se razvijali in navdihovali tudi svetovno oblikovanje. A pri tem moramo vedeti, čigavo zgodbo pripovedujejo.

osebni arhiv Katarine Karlovšek

Svojega dedka niste imeli priložnosti osebno spoznati. Kaj vas je pri raziskovanju njegovega življenja najbolj presenetilo? Se je ohranila kakšna zanimiva družinska zgodba?

Res je, dedka osebno nisem poznala, saj je umrl pred mojim rojstvom. Kljub temu imam občutek, da sem ga skozi njegovo delo in pripovedovanja družinskih članov postopoma spoznavala.

Zelo živo se spominjam omare, v kateri je moj oče Matjaž hranil njegove originalne risbe, slike in druge dokumente. Bila je posebna omara, v kateri je bila shranjena prava zakladnica. Kot otrok sem bila radovedna in me je vsebina zelo pritegnila.

Spomnim se, kako sem nekoč pokukala vanjo in zagledala njegove ornamente. Takrat me je njihova lepota resnično prevzela. Takrat še nisem razumela, kako obsežno in pomembno je bilo njegovo delo, vendar je bil to zame prvi stik z njegovim ustvarjalnim svetom.

Pozneje sem iz očetovih pripovedovanj izvedela še veliko več. Predvsem me je presenetila dedkova neverjetna delavnost. Oče se spominja, da je Jože dneve in noči preživljal v svojem kabinetu za risalno desko. Bil je izjemno predan svojemu delu in je ustvarjal z veliko vnemo.

Zanimivo je tudi, kako široko je bilo njegovo zanimanje. Ni raziskoval samo ornamentike, ampak tudi slovensko mitologijo, pripovedke, stavbarstvo in številna druga področja.

Bolj ko spoznavam njegovo zapuščino, bolj se zavedam, kako izjemen človek je bil. In bolj ko odkrivam nove risbe, zapiske in dokumente, bolj razumem, kako zahtevno in dolgotrajno je bilo njegovo življenjsko delo.

Če bi danes lahko sedli nasproti dedku in mu pokazali, kje vse se pojavljajo njegovi ornamenti, kaj bi ga najbolj razveselilo in kaj najbolj presenetilo? Kakšna je vaša največja želja za prihodnost njegove zapuščine?

Mislim, da bi ga najbolj razveselilo, da njegovi ornamenti niso ostali samo na papirju, ampak so ponovno zaživeli med ljudmi.

Zelo bi ga presenetilo, da jih danes najdemo na tako različnih sodobnih izdelkih, da se pojavljajo v protokolarnih darilih in da jih uporabljajo različni slovenski ustvarjalci. Verjetno bi bil navdušen tudi nad možnostmi, ki jih ponujajo sodobne tehnologije in oblikovanje.

Predvsem pa bi mu želela pokazati, da njegovo delo ni bilo zaman. Da vse tiste ure, ki jih je preživel ob raziskovanju, risanju in zapisovanju, danes omogočajo, da lahko tudi mlajše generacije spoznavajo bogastvo slovenske ornamentike.

Moja največja želja je, da bi Karlovškova zapuščina dobila trajno mesto v slovenskem kulturnem prostoru. Želim si, da bi nekoč imeli muzej oziroma stalno razstavno zbirko, posvečeno njegovemu življenju in delu, kjer bi lahko predstavili celoten obseg njegovega ustvarjanja.

Želim si tudi, da bi slovenski ornament postal prepoznavna slovenska oblikovalska zgodba doma in v tujini. Da bi ga prepoznali mladi oblikovalci, arhitekti, umetniki in vsi, ki ustvarjajo nove podobe Slovenije.

Najpomembnejše pa se mi zdi, da ne bi pozabili, da za vsakim ornamentom stoji človek, ki je vanj vložil svoje znanje, čas in ljubezen.

Jože Karlovšek nam je zapustil izjemno bogastvo. Na nas pa je, da ga znamo ohraniti, spoštovati in predati naprej.

osebni arhiv Katarine Karlovšek