Dedek Jožef je veljal za dobrega čevljarja in modrega moža, mamca Verona pa gospodinja pridnih rok, ki je povila kar enajst otrok. Nekaj jih je že umrlo, večina pa se je na družinskem srečanju pridružila mladim Čontalovim, kjer so skupaj obujali spomine na otroška in mlada leta.
Čeprav so bila to lepa leta, so bila včasih kar težka in polna preizkušenj. Na družinskem srečanju pa ni manjkalo priložnosti za pripovedovanje zgodb o tem, kako so nekoč živeli, kako so radi pasli krave, se vozili s kravjo vprego, jezili mamco in dedka, se podili po travnikih in uživali brezskrbno otroštvo. Potem, ko so se izšolali, si našli delo in si ustvarili svoje družine, pa so se razkropili doma in širom po svetu. Mnogi, ki so zapustili rodno Prekmurje, danes živijo v različnih krajih po Sloveniji, nekaj sorodnikov pa celo v daljnem Urugvaju.
Kljub razdaljam sorodniki med seboj vzdržujejo tesne stike in se vsako leto zberejo na srečanju, ki je bilo tokrat pri lovskem domu v Dobrovniku. Dogovorili so se, da se bodo Čontalovi prihodnje srečali ob slovenski obali, kamor je pot zanesla Igorja in Janjo