Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Če bi popisali življenje Andreja Perica, bi to lahko storili le v debeli knjigi. Tako bogato je bilo njegovo življenje. Skoraj nikoli pa mu ni bilo lahko, še posebej težki so bili njegovi začetki v obrti. Knjiga bi lahko bila vsesplošni priročnik, kako je treba živeti.

Med drugo svetovno vojno je delal kot vajenec v tedanji Pencetovi delavnici, blizu svojega sedanjega doma. Po tej vojni je končal srednjo tehnično šolo. To mu ni kaj dosti pomagalo, ker ni bilo službe zanj. V Novem mestu tedaj ni bilo tovarn. V tovarni igrač, kjer je prosil za delo, pa so že imeli tehnika. In potrebovali so le enega.

Ni obupal. Začel je z obrtjo, do katere tedanja oblast res ni bila naklonjena, prej sovražna. Bil je močna osebnost. Iz stare vzmeti si je naredil izvijač, kladivo je bilo pri hiši in začel je z obrtjo v kleti očetove hiše. Popravljal je kuhalnike, šivalne stroje in vse, kar mu je prišlo pod roke. O teh časih ne govori slabo, kot danes govorimo mlajši, temveč z veseljem pove, da je bilo dela vedno dovolj, ker ni bilo toliko »nove robe v sedanjih prenapolnjenih trgovinah in v ponudbah na internetu … «. Je živ dokaz, da se da delati v še tako hudih časih, če se le hoče. Svojo obrt je hitro razvijal. Pri njem so bili vajenci tudi nekateri kasneje uspešni novomeški obrtniki. Sin Robi nadaljuje bogato tradicijo Pericevega ključavničarstva, na kar je še posebej ponosen.

Malo le potarna, da so bili davki včasih do trikrat večji kot sedaj. In obrtnike je bilo sram povedati, da opravljajo to delo. Nabavniki iz družbenih tovarn so bili kregani, če so kupovali pri njemu kot obrtniku. In preide v nasmeh … Danes je vse drugače, odnos do obrti je drugačen. Je pa res, da bi morali obrtnike in male podjetnike bolj spoštovati. Ti so naša varnost, velika tuja podjetja bodo takoj odšla, ko za njih ne bo pravega dobička.

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Morda je Andrej vztrajal tudi zato, ker mu pohlep po dobičku ni bil prva prioriteta. Poleg očetovske skrbi za svojo družino, na katero je še danes zelo ponosen, je bil že pred desetletji zelo razgledan. Znal je skrbeti za življenjsko ravnotežje med garanjem in aktivnostim v prostem času. Stopil je na smuči, ki mu jih je naredil kar oče. Smuči so ga spremljale več desetletij, postal je prvi smučarski vaditelj. Ogromno časa je namenil delu za skupnost. Bil je zraven pri dirkah na Gorjancih, med ustanovitelji smučarskega centra Gače, delal je v AMD, podal se je na morje – z gliserjem, nato med jadralce. Pa naravo je imel in jo še ima zelo rad. Zato je postal tudi član lovske bratovščine.

Poseben je bil njegov prispevek pri nastanku in kasnejšem delovanju območne obrtno podjetniške zbornice Novo mesto. Bil je tudi njen podpredsednik. Z posebno vnemo je povezoval člane, še posebej na športnem področju.

Prostor ne dopušča, da bi o njem zapisali še veliko zanimivega. Bil je tudi skrben oče in ljubeč mož. Slednje se je še posebej pokazalo, ko je pred nekaj leti več let nesebično skrbel za svojo močno bolno ženo. Sosedi smo lahko videli, kako možna vez je bila med njima. In kako pogosto k njemu prihajajo njegovi otroci. Zato, ker je med njimi očitno močna vez, ki je nastala samo z iskrenim odnosom, skrbjo drug za drugega in zgledom. Stene v hiši, kjer zdaj živi po pokojni soprogi sam, so polne najvišjih priznanj različnih društev in ustanov, pokalov, medalj in lovskih trofej. Devetinpedeset let je že član zelene bratovščine. Divjadi je ustrelil malo, rajši je opazoval naravo. Na častnem mestu je slika njegove pokojne soproge, ki jo zelo pogreša. Postavi se pred steno in nam pove, da je na tej steni del njegove bogate zgodovine. Za vsem tem je na tisoče prostovoljnih ur dela, tudi udarniških. In tak dober človek je Andrej Peric tudi v svoji sosesčini. Rad pomaga. In vsakogar, ki ga sreča, se dotakne s svojim zanj značilnim optimizmom tudi sedaj kot v preteklih devetih desetletjih, toplim nasmehom in še vedno iskrivimi očmi. Za dolgo. Naj bo med nami še dolgo, z čim manj zdravstvenimi tegobami in čim manj sam. Ni rad. Tako je tudi na svoj rojstni dan kot vsako jutro, šel na kavico. In skupaj so počakali uro, da so lahko dobili še viski. In najbrž mi ne bo nihče ugovarjal, če bom rekel, da so taki ljudje bili že pred desetletji in so še sedaj neprecenljivo bogastvo v vseh ozirih.

In zato smo bili res neizmerno privilegirani predstavniki KS in OORK, da smo na njegov 90. rojstni dan lahko stisnili roko in izrekli lepe želje. Vse najboljše, naš dragi sokrajan Andrej Peric - Neno. Objeli smo se in mu zaželeli, da bi imel naslednjih deset let zdrav vsako leto le devetdeset let…..In tako prišel do sto. Oči so se mu še posebej posvetile, ko je ob slovesu omenil vnuke. Tudi zato mu naj usoda nameni še dolgo in zdravo življenje.

Galerija

Arhiv Lokalno.si