arhiv DL

Za nami je dan, ko so se spet srečali vsi sorodniki, s katerimi se nismo videli že celo leto. Pa ne, da bi vsi bili daleč, nekateri so prav blizu, toda kraj zadnjega prebivališča nas vedno obda z nekim strahospoštovanjem, nekoč se mu bomo pridružili tudi mi.

##IMAGE-3207194##

Njihov dom je pokopališče, grob, v katerega smo položili njihova zemeljska telesa in se od njih poslovili z veliko žalostjo, nismo pomislili, da se jim bomo pridružili tudi mi in se bodo naši zanamci razjokali ob našem grobu, kjer bo ravno tako naše telo razpadlo, naša duša pa naj bi šla tja, kamo si je za časa življenja zaslužila.

Hitimo po pokopališču proti našemu grobu, saj je vse čisto spremenjeno, komaj ga najdemo. Oblaki dima so zajeli vse, sveče prižgane vsepovsod, ni več niti prostora za kakšno novo, izgleda, kakor da je vse v plamenu. Ne vem, če umrli kaj čutijo od tega, saj so razpadli, povrnili so se v prah . Mislim, da so te sveče prižgane bolj zaradi nas samih, všeč nam je, da nas ovije dim in da občudujemo plamen, kako se zvija proti nebu. Da ne bom krivična, je pa dosti ljudi, ki resnično nekaj čutijo ob prižgani sveči, zdi se jim, da so se povezali s pokojnico/kom.

Žalostno pa je, da je tudi tukaj na tem kraju videti tekmovanje, kdo je kupil lepši šopek in prižgal več sveč. Pokojni prav gotovo nima nič od tega. S sinom sva se navadila, da obiščeva ta sveti kraj pred uradnim praznikom in v miru postojiva pri grobu, položiva en cvet in prižgeva eno svečo. Ob tem nama misli gredo v čas, ko smo bili še vsi skupaj, spominjava se vseh tistih lepih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj. Važno pa je, da to ni edinkrat, ko sva na pokopališču, ampak greva večkrat med letom. Sicer pa spomin imava itak v srcu in srce je vedno z nama.

Zanimivo je, da so po svetu različni obredi in praznovanja dneva mrtvih.

Po krščanski tradiciji je bilo v 3. stol. čaščenje za svetnike, kmalu pa jih je bilo toliko, da niso prišli vsi na vrsto, zato je leta 835 cerkev uvedla poseben spominski dan za vse svetnike, po tradiciji mora biti grob urejen in bogato okrašen. To navado pa so uvedli južni Slovani.

Na Filipinih traja praznovanje 3 dni z razkošnim cvetjem in zajtrkom s tropskimi sadeži.

Mehičani imajo ta dan za dan veselja. Oblečejo se v duhove, mumije in svojim tekmecem odrežejo rob oblačila. Vsi pa pripravijo najboljšo hrano, predvsem tisto, ki so jo pokojni jedli najrajši, saj jih hočejo počastiti. Del hrane odnesejo tudi na grobove.

Predvsem v Evropi pa je navada, da se skuhajo najboljše jedi, kajti po obisku grobov se celo sorodstvo zbere na kosilu pri enem izmed njih in pričnejo se pogovori, kako je bilo v časih, ko so bili pokojniki še živi. Zdi se jim, da so pri teh pogovorih še živi in sodelujejo pri njih.

Kakor koli že, važno je, da se jih spomnimo in še naprej ohranjamo v naših srcih in tudi otrokom večkrat povemo, kako se je živelo nekoč in jih naučimo spoštovati naše pokojne, ki jih ni več.