Arhiv Lokalno.si

V vročih poletnih dneh si marsikdo poišče osvežitev tudi v rekah. Tudi v Krki, čeprav mnogi še vedno zelo nezaupljivo zrejo vanjo. Pa ne zaradi pasti, ki jih skriva, bolj zaradi njene čistoče. A reka Krka je bila nekoč polna kopalcev in je, če posežemo nazaj v leta od 1885 do 1940, vzela veliko življenj.

Tedaj Dolenjci v poletnih mesecih niso imeli na voljo toliko zabave, kot jo imajo danes. Glavno dnevno družabno življenje je bilo na rečnem bregu in ob reki je kar mrgolelo kopalcev. Po podatkih je v 55. letih v Krki utonilo 23 ljudi, med njimi je bilo največ mladih, ki so precenili svoje sposobnosti. Veliko je bilo tudi nesreč starejših, ki so svoj zadnji življenjski korak naredili v reki. Kot edina priča tragedije na Krki, o kateri se je ohranila fotografija, je bil samostanski brat Urban Žele, ki je utonil 29. junija leta 1911. Frančiškanski brat, ki je prekrižaril veliko sveta, se je pred tragičnim dogodkom komaj vrnil s potovanja. Proti večeru usodnega dne se je Urban čez samostanski vrt podal na kopanje v Krko, kjer ga je drugo jutro mrtvega našla neka Novomeščanka, ki se je po reki vozila s čolnom. Ker je bil frančiškanski brat dober plavalec, je sodni izvedenec ugotovil, da ga je verjetno zagrabil krč in je zato utonil.

Grozljivo smrt v Krki sta 13. januarja leta 1928 v Volavčah doživela sorodnika Leopold Kadunc in Franc Medic iz Dolnjega Tolstega Vrha pri Črmošnjicah, ki sta utonila skupaj s parom konj. Ko sta se voznika iz Novega mesta v večernih urah vračala proti domu, sta na poti ugotovila, da nimata cestne svetilke, zato sta se vrnila k Štemburju v Kandijo. Takrat je na Krko legla gosta megla, taka, da se je videlo samo kakšen korak naprej. Srečno sta prispela do graščine v Srebrničah, kjer ju je verjetno zmotila luč iz Češče vasi na levem bregu Krke. Ker sta mislila, da se peljeta proti Volavčam, sta se vedno bolj približevala reki in sta s konji vred zapeljala vanjo. Naslednji dan je stekla reševalna akcija. Sprožili so jo domači, ki so ju pogrešali. Najprej so na breg potegnili mrtvega Franca, čez nekaj časa pa še Leopolda. V njegovem žepu so našli tri žepne ure, ki jih je prejšnji dan kupil pri novomeškem urarju Raitzu in so se ustavile natančno ob 20. uri.

Najbolj odmevna tragedija na Krki se je zgodila 11. aprila leta 1932, ko so pod Seidlovim jezom pod Kolonijo utonili trije dijaki novomeške gimnazije, in sicer petnajstletni Stanislav Škofic iz Kamnika, štirinajstletni Ciril Rus s Krke pri Stični in trinajstletni Stanko Eršte iz Trebnjega. Fantje so se tistega usodnega dne sprehajali ob Krki. Ko so prišli na breg, so zagledali čoln črkostavca Knola. Sedli so vanj, in ker niso imeli vesel, so si pomagali z deskami. Napotili so se v Ragov log, da bi nabrali cvetja za herbarij. Nerodno so veslali in niso opazili, da jih voda vedno bolj vleče proti Seidlovem jezu. Ko so dijaki začutili nevarnost, je bilo že prepozno. Čoln je zaneslo čez jez, iz njega sta padla Stanislav in Stanko, ki sta takoj izginila pod vodo. V čolnu je ostal le Ciril, ki je klical na pomoč, v vodo se je pognal slaščičarski pomočnik Švara. Priplaval je do njega, ga prijel okoli pasu, tedaj pa je čoln butnilo ob skalo in oba sta padla v vodo, iz nje pa je srečno s pomočjo drugih reševalcev izplaval le Švara.

Slavko Dokl

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 19. avgusta 2010.

Arhiv Lokalno.si