Milan Plut, novinar, politik
Rodil se je 5. oktobra 1881 v Gradacu v Beli krajini, umrl 7. aprila 1925 v Ljubljani

Dnevnik Jutro je v nekrologu o njem pričel zapis:

»Rodil se je v osrčju naše bajnoslovne in sanjave Bele krajine…«

Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje v gimnaziji v Novem mestu in Karlovcu ter Trstu. Idejo o tem kaj bi lahko bilo njegovo življensko poslanstvo dobi od belokranjskih študentov Nika Zupaniča in Franca Derganca, ki sta na Dunaju izdajala kulturno-politično revijo Jug. Ko sta v času počitnic doma, ga navdušita za jugoslovansko idejo in Milan leta 1899 odide v Beograd, kjer je dopisnik različnih časopisov, dobi pa tudi službo v vladnem »presbiroju«. Po njegovih prizadevanjih so na kronjanje kralja Petra I. Karadjordjevića leta 1904 povabljeni slovenski predstavniki, na slovesnosti pa nastopi operna pevka, v Črnomlju rojena Mira Dev – Costaperaria. Ima pomembno vlogo pri pripravi prve Jugoslovanske umetnostne razstave v Beogradu. V času aneksijske krize (priključitev Bosne) leta 1908 se vrne v Ljubljano, a zaradi nenehnega policijskega nadzora kmalu odide v Split kjer dela za Slobodo. 1910 se za kratek čas vrne v Beograd, kjer dobi instrukcije in odide v najprej v Ljubljano kjer kot zaupnik Narodne Odbrane (finance in navodila mu daje Milan Pribičevič) izdaja časopis Jutro do 1912 leta, in nato v Trstu še nekaj časa. Vmes po nalogu jugoslovanskih iredentistov potuje tudi v Pariz. Dotok denarja iz Srbije usahne in časopis preneha izhajati. Pred tem je zaradi širjenja jugoslovanskih idej večkrat zaplenjen. Odide v Srbijo in postane vojni poročevalec iz bojišč balkanskih vojn.

Začetek prve svetovne vojne dočaka v Ljubljani, kjer je 100 dni v zaporu, nato odide na rusko fronto kjer je dvakrat ranjen. Po ruski revoluciji prevzame poveljstvo nad polkom in stopi v službo srbske armade. Po povratku v domovino postane Majstrov borec in sodeluje v neuspešnem zavzetju Koroške.

Pisal je tudi za Hrvaške: Riječi, Zagreber Tagblatt, Srbske: Reči, Politiko, Edinost, za Ljubljanski Dan. Znan je bil po svojih zapisih – Belgrajska pisma, ki so izhajala v Slovenskem narodu in podlistku iz Macedonskega bojišča in Izprehodi po Macedoniji.

Po hudi in dolgotrajni bolezni, ki je razjedala sicer njegovo močno telo, je 7. aprila 1925 umrl v bolnišnici na Studencu pri Ljubljani.