Arhiv Štajerskega Tednika

Kevin se je prvič s fizičnim nasiljem srečal že v prvem razredu osnovne šole, ko ga je začel pretepati eden izmed sošolcev. Najprej je pomoč poiskal pri učiteljici, ki pa mu je zgolj svetovala, naj napadalca ignorira. »Verjetno malo težko ignoriraš nekoga, ki se fizično znaša nad teboj. Ker se nasilje ni nehalo in nisem več videl izhoda, sem se zaupal staršem. Dejala sta mi, naj se poskušam ubraniti,« je povedal Kevin. In šola je nato posredovala šele takrat, ko je Kevin udaril nazaj, saj se je želel maščevati za vsak udarec. Nekega dne so klicali domov in Kevinove starše obvestili, da je nasilen do sošolca, celotnega dogajanja pa niso nikoli raziskali, kaj šele, da bi se z obema pogovorili in ustrezno pomagali. V srednji šoli je bil edini invalid, zato je nekaterim padel v oči. Sošolci se takrat nad njim niso znašali fizično, ampak predvsem verbalno, norčevali so se iz njegove motorike in slabših govornih sposobnosti. Motil jih je tudi njegov zunanji videz, predvsem dolgi lasje. Tudi tam ni našel prav nobene podpore pri profesorjih. »Spominjam se, da so me sovrstniki nenehno pošiljali k frizerju in se norčevali, razredničarka pa tega sploh ni jemala resno, ampak se je samo nasmejala. Sploh ni razumela, da to ni neka interna 'fora', ampak da gre za medvrstniško nasilje.« Kevinova zgodba prav gotovo ni osamljen primer v šolskem prostoru, saj veliko ravnateljev poroča o porastu medvrstniškega nasilja.

Medvrstniško nasilje je vse težje prepoznati

Preberite več v Štajerskem Tedniku