FOTO: Po poteh kanižarskih 'knapov'
Člani športnega društva Rudar iz Kanižarice, ki so si to ime nadeli v ponos na poklic svojih očetov in dedov, so bili v zadnjem tednu zdaj že minulega leta zelo aktivni. Poleg prisrčnega sprejema dedka Mraza pred dnevi, so na predzadnji dan leta pripravili še pohod po rudarski pešpoti.
Na kanižarskem igrišču se je tik pred nočjo zbrala stotinja udeležencev vseh starosti, iz vseh koncev in podali smo se na približno pet kilometrov dolgo markirano krožno pešpot do vasi Zorenci in naprej do Butoraja. Pot je vodila mimo pred leti zaprtega rudnika Kanižarica, od katerega je za spomin na 140 let rudarjenja v Beli krajini ostal izvozni stolp, ki sodi v sklop pred nedavnim odprtega rudarskega muzeja.
Nadaljevali smo mimo zamrznjene rudniške mlake, stopili v gozd, prečkali razvejane potočke in v idiličnem soju bakel in svetilk v gosjem redu hrabro zakoračili po zasneženi in pomrznjeni poti. Kar hitro smo prišli pred Zorence, kjer nas je na svojem »ranču« ob velikem ognju pričakal domačin, bivši rudar Jože. Saj nas ni zeblo, pa vseeno je bilo ob ognju, kjer smo se okrepčali, zelo prijetno. V nadaljevanju poti smo prečkali Lahinjo in se po krožni poti vrnili nazaj na izhodišče.
Rudarska pešpot je nastala ob odprtju rudnika 1875, po njej so hodili rudarji iz Butoraja in Zorencev na delo v kanižarski rudnik. To je trajalo vse do leta 1965, ko je rudnik organiziral avtobusni prevoz za svoje delavce. Pohodniki smo tako podoživeli delček napornega rudarskega življenja, sicer tistega nadzemnega, saj so morali rudarji po napornem osemurnem delu najprej peš iz jame premogovnika, nato pa jih je čakala še približno enourna pot skozi gozd domov. Starejši »knapi« , ki so včasih hodili po tej poti, se spominjajo, da je hodilo iz Zorencev in Butoraja na delo 15-18 rudarjev. Poleti je še nekako šlo, v dežju in snegu pa je po tem pretežno močvirnem svetu kaj težko hoditi. To smo občutili tudi pohodniki, saj se je suh pršič kar mlel pod čevlji. Tudi nekdanji rudarji so hodili v skupini. Karbidne svetilke, ki so jih uporabljali v jami, so na poti domov že dogorevale, pa tudi karbida je bilo škoda, saj so ga morali kupiti sami. Kljub temu so hodili hitro, saj se jim je v eno stran mudilo na »šiht«, na poti domov pa se jim je kljub utrujenosti mudilo na večerjo. Sredi poti so naredili kratek postanek, pokadili cigareto in nadaljevali pot …
Pohod je bil odlično organiziran, na cilj smo prispeli prijetno utrujeni, vendar zadovoljni, saj smo obudili spomin na težko delo kanižarskih rudarjev. Še kako se je na koncu prilegla rudarska malica … pa adijo knapi … ponosni smo na vas.
Besedilo in fotografije
Vinko Kukman
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
