Arhiv Štajerskega Tednika

Pot, ki jo opisuje danes 46-letni Mitja, je praktično filmska, neverjetna in grozljiva, a vendar s srečnim izhodom. Trboveljčan, ki je bil kot otrok obdan z veliko ljubezni, vzorno družino, uspešen učenec, športnik, od katerega so pričakovali zelo veliko, je zaradi nekaj nespametnih odločitev končal na družbenem dnu. V najstniških letih je svojo superiornost začel kazati najprej v športu, prav ta del njega, ki je želel biti nad vsemi in tekmovati z »boljšimi«, ga je kasneje skoraj stal življenja. Nenehno se je dokazoval, ni prenesel, da ne bi bil vodja in tako se je začela tekma med dobrim in slabim. Oče je začel popivati in nadlegovati mater, kar ga je, kot pravi, za vedno zaznamovalo. Spominja se dne, ko je videl, da se je nanjo prvič spravil fizično: »Takrat se je v meni nekaj prelomilo.«

Iz krasnega, topline polnega doma je to postal kraj, kamor se je s težavo in bojaznijo vračal. Po ločitvi je ostal v domači hiši, z očetom. Mati se je odselila. V »zahvalo« mu je oče popuščal. Mitja je izgubil voljo do športa, začel popivati in dobivati slabe ocene. Pridružil se je punkerski skupini in tako se je začela njegova pot v propad. Po dveh letih šolanja na ekonomski šoli so ga izpisali. Takrat je prvič poskusil heroin in zelo kmalu postal zasvojen.

Heroin, metadon, psihoze ...

Preberite več v Štajerskem Tedniku