K Francetu Vrhovšku, nekdanjemu borcu Gubčeve brigade, smo se na Trebanjski Vrh odpravili člani krajevnega odbora ZB Velika Loka, da bi mu zaželeli vse najboljše za njegov devetdeseti rojstni dan. Voščila je bil zelo vesel in sprejel nas je široko odprtih rok. Človek mu res ne bi dal devetdeset let, saj je na oko čil in še zelo živahen ter nasmejan. Rojen je 31. oktobra leta 1921 na domačiji, kjer živi še danes.

Pravzaprav je šele v pogovoru povedal, da ima nekaj težav z zdravjem in da ga muči poškodba. Vendar pa še vedno skrbi sam zase. Na nekaj dni ga sicer obišče medicinska sestra, ki mu oskrbi poškodbo na nogi, ki se kar noče zaceliti. Pride tudi patronažna sestra, pa sorodniki ga obiščejo in mu kaj postorijo, saj ima na domačiji še vedno devet ovac. Pravi pa, da bi bilo povsem drugače, če ne bi imel na nogi poškodbo, ki jo je dobil med delom z orodjem. »Če bi bil še mlad, bi bil že zdrav,« radoživo pristavi k svojim težavam. Še do nedavnega si je kuhal sam. Sedaj mu hrano pripeljejo iz doma upokojencev.

Hlastali smo za njegovimi spomini, da je komaj odgovarjal na vsa vprašanja. Zdaj enemu, zdaj drugemu. Prav dobro se spomni dogodkov iz življenja, čeravno je glasno poudaril, da včasih pozabi kakšno ime ali natančen datum. Ko le načnemo pogovor o spominih na vojno, je precej kratek in jedrnat:

»Hja, fantje, pri nas ni bilo problemov, kam bomo takrat šli. Cela družina je bila partizanska. Devet otrok nas je bilo. Jaz sem bil šesti po starosti … Bilo nas je pet bratov, trije smo bili v Gubčevi! Brat Tone je padel … Marsikje so imeli v družinah probleme. Kam in kako? Tudi pri mojih sorodnikih. Kaj češ, hudi časi so bili!

Seveda se spomnim vojnih dogodkov v Trebnjem, na Mirni, na Zaplazu, v Žužemberku … Kako smo podili Italijane. Je šlo preveč zares, da se ne bi spomnil. Ali pa dogodkov, ko smo jih pri Višnji Gori po kapitulaciji zajeli s polnimi nahrbtniki hrane … Ho, pa tudi veselih dogodkov se spomnim. Igral sem na harmoniko. Nič koliko sem jih raztegnil, tudi v partizanih. Bil sem veseljak in rad sem prepeval …«

Prisluhnili smo tudi njegovim povojnim spominom: »Na koncu vojne sem bil obveščevalec. Ko je bilo čisto konec vojne, sem bil nato na Ptuju, kasneje v Murski Sobot i… Tudi križarje smo preganjali. Res je bilo veliko doživetij.

Po vojni sem ostal doma. Imeli smo veliko kmetijo, veliko živali. Od prašičev do govedi. In seveda precej zemlje. Oče in mati sta potrebovala pomoč in jaz sem bil nekako najprimernejši. Res je bil še dolgo oče gospodar, vendar sem tudi sam veliko dogospodaril. Imel sem med prvimi traktor, ki je zamenjal konje. Veliko sem tudi zidaril. Daleč naokoli. Tudi mesar sem bil, kar sem nasledil še po očetu, ki je obvladal to stroko. Kar šlo je, dokler se človek ne postara.

Nikoli pa se nisem poročil. Ne, da ne bi maral dekleta. Kje pa. Tudi dekleta so me imela rada, saj sem bil, kar sem že poudaril, muzikant, pevec in veseljak. Tudi v družbi sem bil veliko. Recimo, pri gasilcih več kot petdeset let.«

Med kramljanjem je povedal še, da je še vedno ponosen, da je bil borec, in da je še vedno zvest prepričanjem in načelom osvojenim med partizanskim bojem, da je živel vse življenje pošteno ter da se je preživljal vedno samo z delom.

Podali smo si roke v slovo ter mu še enkrat izrekli čestitke, ampak nekako težko smo se poslovili. Še bi ga poslušali in on bi še pripovedoval. Ko smo odhajali, smo si še od daleč pomahali za slovo in slišali smo ga, kako je za nami navrgel: »Pa pridite še!«

Bomo, France, že naslednje leto!