Znajti se bomo morali, nam pravijo tisti, ki so se že znašli pred petnajstimi, šestnajstimi leti, kajti leto 2009 bo vse prej kot prijazno. Napovedujejo, da bo ostalo brez dela več tisoč ljudi.

Že velikokrat v preteklosti smo se morali znajti. Ko ni bilo kavbojk, smo trumoma potovali v Trst in smo jih tam kupovali. Tržaški trgovci so nas gledali zviška, posmehovali so se nam, ko smo, čakajoč na odprtje trgovin, malicali na Ponte Rosu slanino s čebulo, čeprav smo zapravljali v njihovih trgovinah na milijone dinarjev. Cariniki so se zabavali, ko so iskali po naših fičkih, stoenkah in škodah skrito robo, mi pa smo bili neizmerno veseli, če smo prešvercali, oblečeni hlače na hlače, na našo stran čim več kavbojk, ki smo jih nato preprodajali. Znašli smo se.

Znašli smo se tudi takrat, ko je primanjkovalo bencina. Ko smo se lahko eni vozili na parne, drugi pa na neparne dneve. Enostavno smo si izposojali avtomobile.

Znašli smo se tudi takrat, ko smo dobivali bencin na bone. Do njih smo prišli tudi takrat, ko je kazalo, da nima nihče več nobenega. So pa jih imeli črpalkarji, ki so radi zahajali v bifeje, postavljene le nekaj metrov od črpalk. Za šanki so se reševali še tako težki bencinski problemi.

Znašli smo se tudi takrat, ko ni bilo dobiti kave niti za vzorec, a smo jo vsi pili. V naših skodelicah se je vsa dišeča znašla kot po kakšnem čudežu. Če si imel dobre zveze s trgovkami, si imel kave kot v kakšni imenitni brazilski kavarni.

Tudi pralnega praška ni bilo vedno toliko, kolikor bi ga potrebovali. Pa smo se znašli. Nihče ni hodil naokoli umazan, nihče ni zaudarjal po znoju, četudi na trgovskih policah ni bilo vrečk s pralnim praškom. So pa bile pod pultom in za zavojček kave, ki je tudi ni bilo dobiti, si zlahka prišel do praška. Pa še do pocukrane punčke, ki je rekla mama, če si jo položil na hrbet. Te so bile k prašku priložene kot nagrada za nakup.

Kdor je hotel kupiti avto s konvertibilnimi nemškimi markami, se je moral znajti. Tuje valute ni bilo mogoče kupiti v bankah, pa smo se vozili na Hrvaško, kjer je bilo mark kot listja in trave, kajti veliko Hrvatov je bilo gastarbajtarjev v Nemčiji. Oni so za gradnjo hiš na oni strani Kolpe potrebovali dinarje, mi pa za nakupe avtomobilov na oni strani Alp marke. Črni trg je cvetel kot češnje spomladi. Goljufali smo državo, a si drugega tudi zaslužila ni. Vedno kadar so državni predpisi in zakoni togi, jih ljudstvo razrahlja do te mere, da mu ustrezajo. Se pravi, da se znajde.

Nasploh Slovenci za človeka, ki na hitro obogati, radi rečemo, da se je znašel. Ne da je koga ogoljufal ali, ne daj, bog, okradel, pač pa, da se je znašel.

Tajkuni, ki so s posojilnimi in drugimi mahinacijami pokupili državna podjetja po hudo znižani ceni, so se znašli.

Tisti, ki so čez noč okradli delavski razred in nezaslišano obogateli, so se znašli.

In zdaj se bo moralo znajti tudi ljudstvo.

Kako bo to izvedlo »znajdbeni« postopek, naj ostane skrivnost, kajti če ga razodene, se bodo z njim okoristili tisti, ki se vedno in povsod znajdejo prvi.