© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Srebrenica
Čas branja 3 min.

Samedin preživel pohod smrti: Umirajo poleg tebe in ti ne veš, kdo so


S.R.
11. 7. 2026, 05.33
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

V Potočarih danes še enkrat več obeležujejo obletnico genocida v Srebrenici.

potočari, srebrenica, spominski center
Armin Durgut/Pixsell/F.A.Bobo
V spominskem centru v Potočarih bodo danes pokopali posmrtne ostanke še desetih žrtev.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

V spominskem centru v Potočarih nedaleč od Srebrenice je pokopanih 6772 od skupno 8372 bošnjaških žrtev pokola vojske bosanskih Srbov. Na današnji osrednji spominski slovesnosti bodo po podatkih Inštituta za pogrešane osebe BiH pokopali še posmrtne ostanke desetih žrtev. Še 250 žrtev je na željo svojcev pokopanih drugod po državi, več kot 1000 ljudi s tega s krvjo prepojenega območja pa je še naprej pogrešanih.

Organizatorji ocenjujejo, da se bo letošnje slovesnosti udeležilo več kot 9000 ljudi. V Potočare je že v petek prispelo več kot 6000, ki so se udeležili pohoda miru. Ob prihodu so si v tišini in globokem spoštovanju ogledali pokopališče spominskega centra, se ustavili ob belih nagrobnikih in z molitvijo počastili žrtve genocida, je poročal bosanski portal Klix.ba.

Pohod miru se je v petek začel v kraju Nezuk v Bosni in Hercegovini, nato jih je približno 100 kilometrov dolga pot vodila skozi hribovita in gozdnata območja, po kateri je julija 1995 v nasprotni smeri približno 15.000 Bošnjakov iz Srebrenice poskušalo doseči osvobojeno ozemlje.

Pot, ki so jo prehodili in ki nosi tudi ime pohod oziroma marš smrti, je za nekatere pred 31 leti pomenila rešitev, za številne, ki niso dosegli osvobojenega ozemlja, pa smrt.

Pohod miru, srebrenica
Profimedia
Pohod miru od Nezuka v Potočare.

»Nimam besed, da bi to opisal. Bil je popoln kaos«

Na to pot proti osvobojenemu ozemlju se je tistega julija 1995 skupaj z brati podal tudi takrat 16-letni Samedin Malkić, ki je s svojo družino živel v vasi Poznanovići pri Srebrenici.

Preberite še

Bil je eden tistih, ki ga med potjo ni pričakala smrt. Njegova trnova pot, ki ga je vodila mimo vasi Šušnjari, Konjevići in Snagovo ter končno tudi skozi zadnjo linijo vojske bosanskih Srbov, dokler ni dosegel Nezuka, je trajala 18 dni. Opisal jo je za bosanski portal Dnevni avaz.

»Nimam besed, da bi to opisal. Bil je popoln kaos,« je dejal Malkić ter nadaljeval, da ljudje umirajo, granate padajo, ti pa »ne veš, kam greš, v katero smer. Še posebej mi, ta generacija s 15, 16 ali 17 leti, ki nismo nikamor pripadali.«

Imel je samo eno željo

Z brati so se v dolgi koloni bežečih, na poti proti odrešitvi, ločili. »Stoodstotno si mrtev, ampak se boriš, da ostaneš živ.« Malkić je spomnil, da je general Radislav Krstić, poveljnik tako imenovanega Drinskega korpusa vojske bosanskih Srbov, pred haaškim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije izjavil, da je v napadu na Srebrenico sodelovalo 25.000 srbskih vojakov. »Zdaj se pa prebij skozi 25.000 vojakov in ostani živ, to je preprosto neopisljivo.«

»Rekel bi pekel, ne vem, ampak bil je kaos. Bili smo obsojeni na smrt, strelja se, letijo granate, ljudje umirajo, padajo poleg tebe in ti v tistem trenutku sploh ne veš, kdo so,« je opisal Malkić, ki še »danes kot zrel človek« verjame, da mu je »bog pustil živeti.«

Pohod miru, srebrenica
Profimedia
Pohod miru od Nezuka v Potočare.

»Iz mojega prvega letnika srednje šole smo od 27 preživeli le štirje. In tako je v vsakem razredu. Ko danes vidimo 100 ljudi, rečemo, da gre za velik protest, zdaj pa si zamislite 8000 ljudi,« je še poudaril ter dodal, da je imel takrat samo eno željo, da »prispem, se najem in naspim.«

»Najbolj kritična je bila voda. Ko kje vidiš, da se je žival ustavila in je ostalo malo vode, se skloniš in piješ. Na hrano pozabiš. Ko najdeš kislo jabolko, ga poješ in greš naprej,« je nadaljeval ter pojasnil, da sploh »ne veš, od kod ti moč. Bila je neka sila.«

»Ko prispeš, ne moreš verjeti. Moški nam govori, da smo na varnem, kaže nam emblem vojske BiH, mi pa jokamo od bolečine, žalosti, strahu, a tudi veselja,« se je trenutkov, ko so prispeli, spomnil Malkić, ki je med genocidom ostal brez očeta in številnih sorodnikov.

Malkić se je pozneje z družino vrnil v požgano družinsko hišo, v kateri si je zgradil novo življenje. »Bil bi najbolj srečen, če bi se zdaj ves svet ustavil in rekel, da ne bo nikjer več vojne,« je še poudaril za Dnevni avaz.

Svet24

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.