D. S.

»Vedno sem mislil, da bom ostal v Krškem. No, vsaj svojih prvih 24 let življenja sem tako mislil. Ampak v zadnjih petih letih se je res veliko zgodilo,« se nasmehne.

Po končanem magistrskem študiju prava v Ljubljani se je, namesto da bi se vrnil v rodno Krško, kot je sprva načrtoval, odpravil na enoletno študentsko izmenjavo v Berlin. Ko se je vrnil, si je rekel, da bi se odpravil še kam. A zgodil se je covid-19 in Anže je ostal v Krškem.

»Naključje pa je hotelo, da sem nekega dne sredi Ljubljane srečal koordinatorko za izmenjavo na ljubljanski Pravni fakulteti; povedala mi je za prosto delovno mesto v mednarodni odvetniški pisarni na Dunaju. Prijavil sem se in dobil službo.«

Najprej na Dunaj, nato v Anglijo in ZDA

Tam je ostal skoraj štiri leta, ko je spet prišel notranji klic. »Vedno, ko se pojavi neka nova, zanimiva priložnost, si rečem: zakaj pa ne. Tako se mi je ponudila možnost, da opravim pravosodni izpit in postanem odvetnik (solicitor) v Angliji in Walesu.« Ko ga je opravil, se mu je zdel magisterij v ZDA logičen naslednji korak. Prijavil se je na dve univerzi, v izbor je prišel na obeh, na koncu se je odločil za Harvard, eno najuglednejših univerz na svetu s skoraj 400-letno tradicijo.

osebni arhiv A. M.

Na Harvardu je dobil štipendijo in stanovanje v tamkajšnjem študentskem domu ter se avgusta lani odpravil iz rodnega Krškega čez veliko lužo. »Način študija v ZDA se močno razlikuje od slovenskega. Tam se pričakuje, da boš na predavanjih tudi kaj povedal, ne samo poslušal. Zato moraš na predavanja priti pripravljen in ves čas slediti, saj te lahko profesor kadar koli pokliče in reče: No, kaj pa vi mislite o tem? Težko bi rekel, kateri sistem – slovenski ali ameriški – je boljši, prav gotovo pa sta si zelo različna.«

S profesorjem na kavo ali kosilo

Veliko profesorjev je svetovno znanih pravnikov z različnih področij. »Tudi to, kdo ti je predaval, je referenca na razgovorih za službo,« pravi prihodnji bančni pravnik. »Je pa tudi odnos med profesorji in študenti drugačen kot pri nas. Tam ni nič neobičajnega, da greš s profesorjem na kavo ali kosilo in se z njim pogovarjaš o dopustu na hrvaški obali. Vse je res zelo sproščeno,« pravi.

Tudi usmeritev znotraj magisterija je v ZDA bistveno bolj specifična kot pri nas. »Pravniki v ZDA so specializirani res za najmanjše podrobnosti. Kar bom počel v ZDA, bo res usmerjeno v zelo ozek segment bančnih posojil,« pojasnjuje. Ob tem pripomni, da je oče odvetnik, mama bančnica, tako da je prav res 'mešanica' obeh.

Magisterij na ameriški univerzi je pogoj za opravljanje ameriškega pravosodnega izpita, ki Anžeta čaka konec julija v Albanyju v zvezni državi New York. Nato se za mesec dni vrne domov, septembra pa začne delo v veliki mednarodni odvetniški pisarni v New Yorku.

»Pot, da sem sploh prišel do razgovora za službo, je bila res naporna. Niti sam dobro ne vem, kako mi je uspelo. Poslal sem najbrž kakih petsto elektronskih sporočil. Je pa res, da so Američani tega vajeni, in to celo pričakujejo, medtem ko v Evropi, na primer, ni ravno običajno, da pošlješ prošnjo in potem še nekajkrat vprašaš, ali so jo dobili in jo pogledali,« se nasmehne.

Najbolje, kar se mu je lahko zgodilo

»Služba v New Yorku je najbolje, kar se mi je lahko zgodilo, kajti New York je res središče vsega, tudi prava,« pripomni Anže. »Gre za vrhunsko, zelo znano pisarno, v kateri celo zelo radi sprejemajo tuje diplomante, ki že imajo neke delovne izkušnje.«

Za zdaj je dobil enoletni delovni vizum. Delo začne ravno v času odprtega prvenstva ZDA v tenisu. Z očetom, ki je navdušen tenisač in ki je ljubezen do tenisa prenesel tudi na Anžeta in njegovo sestro, sta se že dogovorila, da si bosta skupaj ogledala nekaj tekem. Že zdaj pa ve, da ga v službi čaka trdo delo, ki običajno traja pozno v noč.

osebni arhiv A. M.

»Tudi veliko slovenskih pravnikov dela ponoči, sploh če delajo za stranke ali podjetja iz ZDA, kjer so šest ur za nami in pričakujejo, da bo delo opravljeno 'še danes'. To postane način življenja. Tudi na Dunaju smo neredko delali do dveh ponoči, zgodilo se je celo, da kdaj nismo šli niti spat.«

Pa se v ZDA vidi tudi dolgoročno? »Ta trenutek težko rečem,« odvrne. »Nikoli se nisem prav načrtno odločil za tujino, ampak sem si vedno, ko se mi je ponudila priložnost, rekel, da bom poskusil.«

Slovenska cerkev sredi New Yorka

New York je svet v malem. In sredi tega sveta je tudi slovenska cerkev sv. Cirila, ki je središče tamkajšnje slovenske skupnosti. »Poleg tega pa lahko domačnost občutimo tudi v Astorii, predelu New Yorka, v katerem najdeš tudi največ 'kulture' nekdanjih jugoslovanskih narodov, od bureka do čevapčičev, in povsod si 'naš človek'. V New Yorku smo šli novembra tudi na koncert Bajage in Instruktorjev. In ker znam srbsko oziroma hrvaško, sem brez težav prišel v zaodrje, se pogovarjal z Bajago in drugimi. V tujini so te naše nekdanje vezi čisto drugačne, bistveno močnejše,« pripoveduje mladenič.

V omenjeni slovenski cerkvi je nekega dne spoznal dobrosrčnega starejšega gospoda iz Portugalske, ki je bil v mladosti 'butler' pri Jackie Kennedy. »Nekaj časa sva se tako pogovarjala, ko je prišla še njegova žena. Povedala mi je, da je doma iz Brestanice. Bil sem tako presenečen, da sem jo vprašal: Iz katere Brestanice? Rajhenburga? Odgovor je bil seveda pritrdilen. Nato sta me povabila domov na kosilo. In ko se pelješ z osebnim avtomobilom po enem izmed znamenitih newyorških mostov, skozi okno opazuješ stolpnice in se pogovarjaš v slovenščini, se ti vse skupaj zdi še komaj resnično! Hkrati pa postaneš samo še bolj ponosen na svojo državo, svoj izvor, svoj jezik.«

»V New Yorku se moraš preprosto prepustiti mestu in se v njem izgubiti,« sklene Anže. »Pomembno je, da nisi sramežljiv in da se pogovarjaš z ljudmi. V ZDA je to zlato pravilo, ljudje so res zelo odprti, sproščeni. Ker sem precej visok, me povsod, tudi v trgovini ali pa kar na cesti, ogovorijo, v smislu: 'O, kako ste visoki. Od kod pa ste?' In tako se začne.«