Vas drži na rezervni klopi? To so znaki, da ste žrtev 'benchinga'
'Benching' je izraz za odnos, kjer te nekdo drži v pripravljenosti, ne da bi se zares zavezal. O vse pogostejšem pojavu je spregovorila psihoterapevtka Brigita Chuuya Jezeršek.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V zadnjem času v svetu zmenkov pogosto poslušamo o tako imenovanem 'benchingu' oziroma držanju na rezervni klopi. Kako bi najlažje opisali ta pojav in kako ga sploh prepoznati?
Benching je sodobni izraz za odnos, kjer te nekdo drži v pripravljenosti, ne da bi se zares zavezal. Ni te zavrnil, ampak te tudi ni izbral. Si rezervna opcija, ki jo aktivira, ko mu to ustreza, medtem pa čakaš na sporočilo, ki pride ravno dovolj pogosto, da ne odideš. Benching je kot sedeti na klopi med tekmo. Trener te ni poslal domov, ampak te tudi ne da igrati. Samo čakaš, upaš, ostajaš v formi za nekoga, ki se še ni odločil, ali te sploh potrebuje.
Opozorilni znaki vključujejo sporočila, ki prihajajo ravno takrat, ko že skoraj odideš. Srečanja, ki se obljubljajo, ampak se nikoli oziroma redko dokončno dogovorijo, in tisti neprijeten občutek, da moraš biti večino časa na voljo, ker nikoli ne veš, kdaj bo napočil pravi trenutek. Dejstvo, da se vajin odnos nikoli ne premakne naprej od površinskih pogovorov. Največ pove to, kako se počutiš v takšnem 'odnosu' in ponavadi je to nenehna tesnoba, občutek negotovosti ter tiho spraševanje, kje sploh stojiš, čeprav si zaslužiš čisto in jasno komunikacijo.
Naletite na to tudi v sklopu terapij; se bolj kaže med mladimi ali tudi starejšimi?
Benching ni opazen samo pri mladih. V terapiji ga srečujem pri vseh generacijah, saj se mehanizmi izogibanja in strahu pred bližino ne končajo z leti, le jezik je drugačen. Mlajši poznajo izraz, starejši opisujejo isto dinamiko z drugimi besedami: "ne vem, kam spada", "drži me na distanci", "nikoli ni jasno". Razlika je v tem, da mlajši prej prepoznajo vzorec, ker imajo besedo za to. Starejši ga pogosto trpijo dlje, ker so prepričani, da je to normalno ali da je problem v njih.
Kakšne so še razlike med generacijami pri benchingu?
Izogibanje globji predanosti, nejasnost in držanje nekoga na rezervni klopi so globoki človeški vzorci, ki ne poznajo letnih časov ali rojstnih listov.
Mladi benching pogosteje izvajajo v digitalnem prostoru. Zanj so značilni sodobni vzorci, kot so pasivno spremljanje zgodb na Instagramu, puščanje sporočil na 'seen' in neskončno dopisovanje brez resničnega namena, da bi se človek dejansko srečal v živo. Starejši pa se pogosteje gibljejo v bolj prikritih oblikah, na primer v razmerjih, kjer so ljudje ujeti v vmesnem prostoru med preteklim zakonom, ločitvijo ali nezaključenimi situacijami, a drugega kljub temu držijo na varnostni razdalji z lažnimi obljubami o prihodnosti.
Obstaja določen 'profil' ljudi (oz. ljudje s posebnimi osebnostnimi lastnostmi), ki se pogosteje poslužujejo benchinga?
Za benchingom se pogosto skrivajo globoki osebnostni vzorci. Pogosteje ga srečamo pri ljudeh, ki se v sebi bojijo prave intimnosti in čustvene bližine, zato druge držijo na ravno toliko varni razdalji, da jim ni treba tvegati ranljivosti. Ni pa to edini profil. Benching se pogosto pojavi tudi pri posameznikih z visoko potrebo po potrditvi, kjer jim več odprtih opcij prinaša lažen občutek lastne vrednosti. V tem primeru vedenje ni obramba pred bližino, temveč zgolj mehanizem za potrjevanje lastne vrednosti, hranjenje lastne samozavesti ali notranjo potrditev.
Pogosto so to osebe, ki imajo visoko potrebo po nadzoru v odnosih, nizko toleranco za ranljivost in strah pred zavrnitvijo. Paradoks je ta, da z benchingom počnejo natančno tisto, česar se sami najbolj bojijo. Nekoga držijo v negotovosti, da sami ne bi bili ranljivi.
Gre sicer pogosteje za zavestno odločitev ali nezavedno delovanje?
Gre za precej siv spekter, kjer je v ozadju najpogosteje kombinacija obojega. Oseba se sicer zaveda, da si ne želi resnega odnosa, vendar se hkrati sploh ne zaveda, kolikšno škodo povzroča s tem, ko drugega drži v neprekinjeni negotovosti. Redkeje gre za zavestno taktiko ali namensko manipulacijo. Pogosteje gre za posameznika, ki sam sebi ni povsem jasen glede tega, kaj sploh hoče. Namesto da bi to ugotovil pri sebi, raje ostaja v varni sivini, pri čemer pa ne smemo pozabiti: neodločnost nikoli ni nevtralna. Za tistega, ki čaka, je vedno boleča.
Zakaj določeni privolijo na benching in ostajajo v odnosu, čeprav jim ne prinaša zadovoljstva?
Ker upanje boli manj kot dokončnost. Dokler ni jasno rečeno 'ne', je možnost za njih še živa. In možnost je včasih dovolj, da ostaneš. Pogosto pa ostajajo tisti, ki so že od prej naučeni, da si morajo ljubezen zaslužiti ali počakati nanjo. Tisti, ki jim negotovost v odnosih ni tuja, ker so jo poznali že prej. In ki globoko v sebi verjamejo, da je to, kar dobivajo verjetno vse, kar si zaslužijo.
Je smiselno osebo, ki nas drži na rezervni klopi, s tem soočiti direktno? Navadno se benching dogaja na začetku zveze, ko ta dejansko še ni dorečena in zares vzpostavljena.
Včasih dejanja druge osebe že povedo vse, kar je treba vedeti. In soočenje v tem primeru ne prinese jasnosti, prinese le priložnost za nova izogibanja, razočaranja, nove nejasne odgovore in novo lažno upanje, ki te drži še dlje. Včasih najboljši odgovor na benching ni soočenje, ampak odhod. Brez razlage, brez zaključnega pogovora. Samo odločitev, da ne boš več čakal na nekoga, ki se ni odločil, ali te sploh hoče.
Soočenje je predvsem smiselno takrat, ko moraš sam sebi postaviti mejo, ne ko upaš, da boš s tem spremenil drugega. Ko ne iščeš njegovega odgovora, ampak svojo lastno jasnost. In ko si pripravljen, da bo njegov odgovor morda ravno tisto, kar si se bal slišati.
Kaj bi svetovali mladim, ki vstopajo v svet zmenkov, še posebej tistih, ki ljubezen iščejo prek aplikacij?
Predvsem, da ločijo vznemirjenost od varnosti. Na aplikacijah je vznemirjenosti veliko, varnosti malo. In pogosto ljudje zamenjajo eno za drugo. Vznemirjenost je, ko ne veš, kaj bo. Varnost je, ko veš, da boš v redu ne glede na to, kaj bo. Naučite se opazovati dejanja, ne samo besed. Kdor vas res hoče, vam bo to pokazal. Ne bo vas držal ves čas v negotovosti, ne bo izginil in se vrnil, ne bo imel vedno razloga, zakaj se ne moreta videti.
Aplikacije so le orodje za začetek, ne nadomestek za resnično življenje. Tako kot ti Google Maps pokaže pot, ne prevozi pa razdalje namesto tebe.
In za tiste, ki vedo, da trenutno niso pripravljeni na resno zvezo, je to popolnoma v redu. Ni pa v redu, da to skrivajo in z nedorečenostjo tratijo čas in čustva nekoga drugega. Nekdo, ki čaka na vaš odgovor, ni vaša rezervna možnost, je človek. In zaslužil si iskrenost, tudi ko je ta neprijetna.
Kdo ima v takem odnosu dejansko moč? Tisti, ki 'benchira', ali tisti, ki čaka?
Na prvi pogled se zdi da tisti, ki 'benchira'. On odloča, kdaj bo pozoren, kdaj bo izginil, kdaj se bo vrnil. Zdi se, da drži vse niti v rokah. A v resnici gre za precej krhek položaj. Resnična moč je pri tistem, ki se odloči oditi. Ker benching deluje samo, dokler nekdo čaka, lovi drobtinice in tolerira vse mogoče. Je kot igra, ki jo lahko igrata samo dva. V trenutku, ko eden vstane in odide, igre ni več. Moč se obrne takoj, ko tisti na klopi postavi jasno mejo, takrat se namreč iluzija nadzora tistega, ki izmika, hitro sesuje. In to je moč, ki jo imaš ves čas, samo nisi vedel, da jo imaš.
PREBERITE ŠE:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
