Žan Serčič: Največja cena, ki jo človek plača, je občutek zasebnosti
V iskrenem intervjuju Žan Serčič govori o osebnih mejah, ceni prepoznavnosti, ranljivosti, odnosih in novem albumu, ki je zagotovo najbolj oseben do sedaj.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Žan Serčič ima za sabo zelo delovno obdobje, a to še ne pomeni, da se v začetku leta 2026 ustavlja. Še več, videti je, kot da je sredi enega najbolj plodnih obdobij v svoji karieri, ki se je začela že pri njegovih petnajstih letih. Česa se je v tem obdobju naučil, kaj je spremenil in kako gleda na prihodnost?
Kot uvod v leto 2026 ste izdali novo pesem Vse bilo je prav. To je že peti singel s prihajajočega četrtega studijskega albuma. Kako se ta razlikuje od prejšnjih?
Še pet singlov pride in potem je album zunaj. Album je žanrsko precej bolj razgiban kot prejšnji. Ta je bil zelo usmerjen v latinskoameriški prizvok in pridih mojega karakterja, tukaj pa smo to nekoliko razširili. En del albuma ima še vedno ta pridih, dodali pa smo andaluzijski vpliv, ki se čuti v pesmih Bela lilija in Na ulicah srca, ki je hkrati tudi naslov albuma. Ena od pesmi ima tudi izrazit flamenko pridih.
Potem imamo skladbe, kot sta Plamen in kri in Vse bilo je prav, kjer pridejo do izraza električne kitare in nek moj duh, nekaj, kar sem skozi otroštvo in odraščanje prevzel tudi od očeta, ki je rad poslušal takšno glasbo.
Predvsem pa se na tem albumu prvič pojavljajo teksti, ki se globlje dotaknejo ne mojega ljubezenskega življenja, ampak mojega odraščanja in nekaterih izgub, ki sem jih doživel kot človek. Kot mlajši teh stvari nisem znal procesirati, v zadnjih dveh letih pa sem jih skozi svojo pot odprl in iz tega napisal nekaj besedil. En komad je denimo zelo globok in posvečen osebi, ki sem jo izgubil pred nekaj leti.
Že z zadnjo pesmijo Vse bilo je prav ste se v resnici pokazali v takšni luči. Odraščanje in izgube, napake, ki jih delamo in nas oblikujejo ...
Tako je, hkrati pa tudi za zavedanje in hvaležnost za te napake. To je bilo zame neko spoznanje in tudi rdeča nit tega albuma: da ni nič črno-belo. V bistvu odrasteš takrat, ko se naučiš držati dve resnici hkrati, ne samo ene, ki jo jemlješ kot absolutno. Vedno obstajata dve plati in skoraj vedno se zgodi, da se po nečem slabem čez čas v nasprotni smeri zgodi tudi nekaj dobrega.
To je tudi bistvo pesmi Vse bilo je prav. Na to pogosto pozabimo, še posebej v fazah, ko nam je težko. Zato gre tukaj za hvaležnost, hkrati pa za priznanje, da smo vsi krvavi pod kožo, da je šel vsak čez svoje stvari, ki ga delajo človeka. Pogosto se bojimo pokazati to človečnost.
Sam lahko rečem, da sem se s tem dolgo boril, tudi zato, ker sem zelo mlad postal slaven, že pri petnajstih letih. Takrat imaš občutek, da moraš biti nekaj več, nekaj popolnega.
Omenili ste, da ste veliko stvari sprocesirali tudi skozi glasbo. Kaj je tisto, kar vas je v življenju največ naučilo in se danes najbolj čuti v novih pesmih?
Ne govorim o eni sami stvari, ampak na splošno o procesu pomiritve s tem, kdo si in v kakšnega človeka te je življenje oblikovalo. Brez obtoževanja drugih, brez iskanja krivcev, ampak s tem, da prevzameš vso odgovornost za svoje življenje. Mislim, da se to v novih pesmih najbolj čuti, ta odgovornost je postala moja in lahko je lepa, hkrati pa tudi boleča.
To je zelo iskren del mene kot umetnika in mislim, da se prav ta del večine ljudi tudi najbolj dotakne. To vidim pri ljudeh, ki pridejo po koncertih do mene ali pa mi pišejo in rečejo, da so v glasbi začutili nekaj, kar je v njih ležalo že dolgo časa, pa se jim je na koncertu odprlo. Vidim ljudi, ki jokajo, res jokajo, ne samo kakšna solza, ampak doživljajo nekaj, kar sem takrat doživljal tudi jaz in sem to skozi pesem ponovno začutil.
Kot ste že omenili, ste na sceni od petnajstega leta, kar je več kot polovica vašega življenja. To je za vas postalo normalno življenje, pa vendar, ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če se ne bi podali na to pot?
Se, ampak je to tako abstraktno, da si sploh ne znam predstavljati, kje bi bil in kaj bi počel. Glede na to, koliko se poznam, bi bil verjetno zelo zafrustriran, ker bi ves svoj neizživeti potencial najbrž usmeril v napačne stvari. Čutim namreč, da imam v sebi neki naboj, ki sem ga zaznaval že od malega. Brez tega naboja se v bistvu ne moreš podati na takšno pot. Prav ta naboj pa te lahko na drugi strani pelje v prepad, če ga ne usmerjaš pravilno. Zato težko rečem, kaj bi bilo, a verjetno bi vseeno poiskal nekaj kreativnega, saj mislim, da bi brez ustvarjalnosti moja duša preprosto umrla.
Teh petnajst let na sceni vam je prineslo tudi veliko prepoznavnost, ob tem pa ste znani tudi po tem, da se kot oseba zelo veliko dajete ljudem okoli sebe. Ko vas nekdo ustavi na ulici in vas ogovori, se mu praviloma tudi posvetite. Se vam zaradi te prepoznavnosti danes zdi težje graditi pristne odnose v življenju?
Težje je graditi poglobljene odnose. Površinske odnose je ob prepoznavnosti zelo preprosto vzpostaviti, zanimivo pa je opazovati, koliko ljudi vstopa v odnos s teboj zato, ker projicirajo svoje neizživete stvari, iščejo neko korist ali pa se zaljubijo v idejo mene oziroma v predstavo o meni.
Tudi jaz pa sem samo človek. Na srečo sem precej hitro ločil med idejo Žana Serčiča in Žanom kot osebo, saj mislim, da bi sicer svojo vrednost, glede na uspeh ali neuspeh v karieri, projiciral izključno skozi to. Zato odnosi niso preprosti, predvsem zaradi tega. Pogosto mi je zaradi tega hudo in večkrat sem se počutil tudi krivega, ker ima nekdo, ki pride v moje življenje, občutek, kot da s tem podpiše neko navidezno pogodbo in čez noč postane javna osebnost. To je zelo težko pojasniti in tudi težko nositi.
Težko je tudi stvari obdržati zase. Na neki točki sem se odločil, da svojega osebnega ljubezenskega življenja ne bom razkrival. To je sprva sprožilo kar val odzivov, v smislu, če si prej vse delil, zakaj zdaj tega ne boš več. Razlog je preprost, to je moja osebna meja in moje zasebno življenje.
Mislim, da se že zelo veliko razdajam skozi svojo umetniško pot, skozi sebe kot osebo, svojo rast in način razmišljanja v določenih trenutkih. Zaradi tega se mi ne zdi potrebno razkrivati še več, predvsem zato, ker so v to vključeni tudi drugi ljudje.
Ko nekdo pride v vaše življenje, se morda niti ne zaveda, da lahko zaradi bližine z vami čez noč postane prepoznaven, včasih pa to morda celo pričakuje. Kako v takšnih situacijah ločite med ljudmi, ki so ob vas iskreno, in tistimi, ki si bližino z vami želijo predvsem zaradi pozornosti ali lastne prepoznavnosti?
Zato mi je zelo dragoceno, ko sem v krogu iskrenih ljudi, ki jim je resnično mar zame. Če smo na primer v neki družbi, recimo na morju, in pride nekdo izven te družbe ter se želi z mano fotografirati, takrat pogosto prav moji prijatelji stopijo v ospredje in rečejo, naj mi dajo mir, da sem tudi jaz samo človek in da potrebujem malo prostora.
Takrat vidim, da so to ljudje, ki znajo zaščititi tudi moj osebni prostor, in to mi veliko pomeni. Seveda pa sem imel že tudi prijateljske in romantične izkušnje, ki so se izkazale za to, da se je nekdo želel naslajati nad tem, kdo sem oziroma v koga sem se skozi leta zgradil, in ne nad tem, kdo sem v resnici kot človek.
Če se dotakneva še cene uspeha, kaj je bila najdražja stvar, ki ste jo morali plačati, da ste se lahko zgradili v to, kar ste danes?
Največja cena, ki jo človek plača, je občutek zasebnosti. Ta se izgubi in na neki točki postaneš javna lastnina. Vsak posameznik to doživlja drugače, odvisno od svojih čustvenih vzgibov in od tega, koliko jih zna nadzorovati, zato tudi različno reagira, ko me zagleda. Večina ljudi sicer še vedno pristopi zelo vljudno, kar mi ogromno pomeni.
Recimo, včeraj sem imel intervju na radiu. Ko sem se peljal z dvigalom navzdol, so me spodaj pričakali ljudje, ker so vedeli, da imam tam intervju. Ko sem bil mlajši, sem se v takšnih situacijah pogosto počutil razgaljenega, kot da sem prišel nekam sam, zdaj pa so ljudje prišli tja zaradi mene in nisem vedel, kaj naj naredim.
Danes sem veliko bolj pomirjen. Vem, da če so prišli zaradi mene, jim bom dal sebe. Ne zato, da bi me samo gledali ali idealizirali, ampak da jim namenim nekaj iskrenih besed, da me spoznajo kot človeka, kot Žana. Mislim, da je to tudi edini način, da te ljudje resnično vzljubijo. Drugače jim je lahko nekdo samo všeč. Zato mislim, da sem nekaterim ljudem izjemno všeč, drugim pa izjemno ne, prav zato, ker se trudim biti v teh situacijah iskren, kolikor je le mogoče.
Se vam zdi, da živimo v obdobju, ki ste moški lahko ranljivi?
Vedno je čas za ranljivost. Kako bodo ljudje to sprejeli in kako bodo reagirali, pa je vedno odvisno od njihovih lastnih ran. Ko sem se s tem sprijaznil, so mi tudi kritike postale bolj jasne. Ko se nekdo oglasi in reče, zakaj spet jokam, si mislim, v redu, jaz sem ti samo pokazal ogledalo tistega, česar si morda sam ne dovoliš.
Mislim, da kot moški biti ranljiv v današnjem svetu postaja vse lažje. Seveda pa gredo nekateri tudi v drug ekstrem in svojo ranljivost uporabijo kot nekakšen nastop ali način, kako se smiliti, kar po drugi strani tudi ni prav. Tudi v odnosu med moškim in žensko pokazati ranljivost ne pomeni, da brez rešitev jokaš svoji partnerici, ampak da pokažeš, kje te je strah. In ta strah si danes, kot sem že omenil, lažje dovolimo pokazati.
Na Balkanu moramo upoštevati tudi kontekst. Naša generacija očetov in še generacija pred njimi je bila vzgojena z idejo, da moški ne joka, da mora biti zid. Za tem zidom pa se pogosto skriva ogromno nemoči. A koliko moči je pravzaprav potrebne, da si ranljiv, da si ranljiv tudi pred javnostjo? Tu se po mojem mnenju začne prava moč.
Sam sem ob tem občutil velik strah, ko sem začel govoriti o sebi, o svojih frustracijah in strahovih. A hkrati sem videl, da lahko s tem ljudi po eni strani sprožiš, po drugi pa tudi navdihneš. In če lahko naredim oboje, hkrati pa ostanem to, kar sem, potem je to zame prava pot.
Ali pred tem pobegnete skozi glasbo ali imate kakšen drugačen ventil?
V zadnjem času se preprosto usedem in začutim vse. Samo začutim in ostanem s to težo. Ugotovil sem, da mi osebno to najbolj pomaga, ker verjamem, da so ti občutki, tesnoba in anksioznost, le posledica nečesa globljega, kar se dogaja v telesu. Če to dovolj pozorno poslušaš, lahko razumeš, zakaj je tesnoba sploh prišla.
Glasba je bila velikokrat pobeg, vendar sem najboljše pesmi, tiste, ki mi največ pomenijo, napisal takrat, ko nisem bežal. Ne govorim o tem, ali so komercialno uspešne, ampak o tem, ali imajo globino in ali se dotaknejo ljudi. Tu vidim veliko razliko. Nekatere pesmi niso komercialno uspešne, pa vseeno pridejo do ljudi in se jih globoko dotaknejo.Te pesmi so nastale takrat, ko sem poslušal tišino in samo začutil vse.
Glasba je velik del vašega vsakdana. Kako se kljub temu odklopite od nje? Zavedam se, da se v življenju ne moremo popolnoma odklopiti od nje, ampak vseeno.
Včasih se moram od glasbe prav načrtno odklopiti. Recimo, da se peljem z avtomobilom v tišini, razmišljam in sem preprosto sam s sabo. Pred leti nisem nikoli bral knjig, zadnje leto in pol oziroma dve leti pa vsak dan preberem vsaj nekaj strani, zjutraj ali zvečer. To so tisti moji trenutki zase.
Pogosto mi ustreza tudi trening brez glasbe, ko sem povsem prisoten v telesu. Glasba je namreč lahko zdravilo, lahko pa tudi distrakcija. Poslušati glasbo ali ustvarjati glasbo pa sta popolnoma različni stvari. Pri ustvarjanju porabiš ogromno impulza in sebe, ker moraš biti odprt, po tem kanalu pa pogosto prihajajo tudi stvari, ki ti niso nujno prijetne.
Ali ste v zadnjih petnajstih letih ugotovili, da ljudje o vas kaj zmotno mislijo, ali pa obstaja morda kaj, kar bi želeli, da bi o vas vedeli, pa tega ne vedo?
Nikoli se mi ni zdelo smiselno razlagati ali pojasnjevati samega sebe. Velikokrat sem namreč slišal in še danes pogosto naletim na stavek, ki ga pravzaprav ne razumem povsem, saj si ga lahko vsak razlaga po svoje, in sicer v smislu – kaj naj bi Serčič mislil, da je. Zdi se mi, da vsak to razume nekoliko drugače.
Nekateri ljudje v meni vidijo nekaj, za kar mislijo, da jaz mislim, da sem, in to v njih sproži nekaj negativnega. To je verjetno edina stvar, ki bi jo lahko izpostavil. Sam zase mislim, da sem samo človek, tako kot vsi drugi, ki je našel svoj prostor, smisel in poslanstvo v tem, kar počne. To me veseli. Nekaterim sem všeč, drugim nisem in z obema sem v redu. Ne potrebujem biti všeč vsem in to je to.
V resnici o tem govorijo tudi nove pesmi na albumu. Govorijo o stvareh, točkah in izgubah, ki so vas izoblikovale v to, kar ste, in v glasbo, kakršna je danes.
Da, to velja za vsakega izmed nas. Mene osebno najbolj navdihujejo ljudje, ki so šli skozi težke izkušnje. Seveda vsak to dojema po svoje in vsak ima svojo pot. Ko slišim zgodbe ljudi, ki so doživeli nekaj, ob čemer si mislim, da se sam morda sploh ne bi znal pobrati, me to zelo nagovori.
Največji navdih so mi ljudje, ki kljub vsemu, kar so doživeli, ne izgubijo pozitivnosti in iskre v sebi. To je tudi nekaj, kar bi si želel, da ljudje ob koncu poslušanja tega albuma začutijo. Da je v redu čutiti vse in o tem tudi govoriti, vendar ne ostati žrtev teh občutkov.
Čez približno mesec dni boste stopili na oder Odiseje. Kaj lahko obiskovalci pričakujejo od tega koncerta in zakaj bo drugačen od vaših dosedanjih nastopov?
Ko sem prvič stopil v prostor, sem takoj videl potencial in možnost, da se tam naredi nekaj drugačnega. Prav to me je najbolj pritegnilo in zato smo se odločili, da tam pripravimo predstavitev albuma. V Odiseji lahko svoje stvari predstaviš na res vrhunskem avdiovizualnem nivoju, takšnem, ki ga na nobenem drugem prizorišču v Sloveniji ne moreš doseči. To je velik plus tega prostora, od ekranov do odličnega ozvočenja.
Moja želja je, da ljudje po koncertu odidejo domov z občutkom, da so nekaj doživeli; da si rečejo, kot da so gledali film, pa sploh ne vedo več, ali je bil to koncert ali nekaj drugega. To je izkušnja, ki jo želim ustvariti. Zato bo ta koncert takšen, kakršen bo, in zgodil se bo samo enkrat. Tega preprosto ni mogoče ponoviti na nobenem drugem prizorišču v Sloveniji.
