Tri leta po materini smrti: Ne mine dan, da ne bi pomislil nanjo
Iskren intervju s slovenskim glasbenikom Tilnom Lotričem o odnosih, osebni rasti, ranljivosti in pesmih, ki nastajajo iz življenjskih izkušenj.
Tilen Lotrič je že leta prisoten na slovenski glasbeni sceni, vse večje uspehe pa v zadnjem obdobju žanje tudi v državah nekdanje skupne države. Ob tem vseeno ostaja skromen, pristen in vedno pozitivno naravnan. Kljub temu pa se tudi on sooča s takšnimi in drugačnimi preizkušnjami in nekatere skupaj s svojo ekipo preliva v osebnoizpovedne pesmi. Ena izmed teh je pesem Tvoja budala, ki glasbenika predstavlja v bolj surovi in hkrati neposredni luči.
Pogosto šele z distanco razumemo, kje smo naredili napake. Ste danes do sebe bolj prizanesljivi kot nekoč?
Bolj razumevajoč, posledično tudi do drugih. Nikoli pa na težke stvari ne gledam kot na grajo, ampak kot na nauk. Le tako se naučimo postavljati meje.
Se vam zdi, da nas strah pred ranljivostjo pogosteje stane dobrih odnosov kot pa dejanske napake?
V to sem prepričan. O tem govori tudi besedilo pesmi, ki ga je zame napisal Rok Lunaček, prav tako pa tudi uporniška melodija, ki je nastala v Zagrebu in je delo izjemnega Martina Žunca.
Je priznanje »motil sem se« za vas šibkost ali ena največjih osebnih moči?
Definitivno z ranljivostjo, iskrenostjo in priznanjem napak pokažemo svojo moč.
Vaša nova pesem odpira temo čustvene nezrelosti. Kdaj ste prvič začutili, da ste v odnosih naredili konkreten korak naprej kot odrasel moški?
Ko sem začel ceniti sebe. Ko postavimo meje in ko poslušamo tisti (ne)prijeten občutek v nas samih.
Kako se je spremenilo vaše razumevanje ljubezni in česa si danes v odnosu najbolj želite?
Še vedno je ne razumem, ker obstaja toliko različnih vrst ljubezni. V eno izmed njih pa sem prepričan in jo razumem, to je prijateljstvo. Prepogosto je samoumevno, a imeti ob sebi dobre ljudi je vredno zlata.
Naslov Tvoja budala je zelo neposreden in samokritičen. Kdaj ste se v odnosih, ne nujno samo ljubezenskih, sami sebi zdeli največja budala?
Ja res je vsi smo kdaj »budale«, ali pa obkroženi z njimi. Kdaj sem bil sam »budala«? Takrat, ko sem pozabil na določeno obljubo. Ali pa ko sem pustil, da so mi ljudje lagali.
V pesmih ste bili vedno osebnoizpovedni. Pred leti ste pesem Življenje se piše z veliko posvetili pokojni materi.
Tri leta bo letos minilo, odkar je nastala ta pesem. Spomnim se, da mi jo je bilo res težko peti v živo. Danes pa, ko jo ljudje pojejo z mano, jo prepevam z velikim nasmehom in vmes pošljem poljub v nebo. Ženski, ki je moj največji vzor in iz dneva v dan (tudi sedaj, ko je več ni) vedno bolj.
Kot ste že omenili, letos minevajo tri leta od njene smrti. Kako se je vaše življenje od takrat spremenilo in kako ste se v tem času spremenili vi?
»Najstniško« obdobje se je takrat iz danes na jutri zaključilo in izzivi odraslega sveta so začeli trkati na vrata. Moje življenje je polno izzivov, tako kot vaše in vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Prav ta motivacija in nasmeh me spremljata kot mamina popotnica.
Kdaj jo danes najbolj pogrešate in kdaj je brez nje najtežje?
Priznam, da ne mine dan, ko ne bi pomislil nanjo. Vsak spomin pa mi prinese košček sreče v dnevu. Najtežje mi je ob materinskem dnevu, ko vsi kupujejo rože in preživljajo čas s svojimi mamami. Jaz naredim isto, le da rože odnesem na njen grob. Včasih si želim vprašati za nasvet prav mamo, saj vsi vemo, da mame vedo najbolje – in nas včasih poznajo bolj, kot poznamo sami sebe.
Tujino ste že izkusili in tam doživeli tudi konkretne uspehe. Kako močna je danes vaša želja po ustvarjanju ali življenju zunaj Slovenije?
Veselim se vseh priložnosti. Najlepše pa mi je, da ljudje uživajo, ko pojem – ni pomembno, kje. Glasbo razumejo vsi.
Si v tem življenjskem obdobju želite predvsem miru ali še vedno ognja?
Vsega po malo, haha. Saj še nisem star 100 let, niti 30 jih še nimam. Veselim se leta 2026 in upam, da bomo, ko se kje srečamo, skupaj zapeli Življenje se piše z veliko, Mora se, Tvojo budalo …
