Neisha je z operacijo tvegala glas in s tem svojo kariero
Neisha pred jubilejnim koncertom v Križankah iskreno o slavi, recesiji, zdravstvenih težavah in operaciji, s katero je tvegala glas in posledično tudi kariero.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po več kot dveh desetletjih na glasbeni sceni se Neisha ta petek vrača v ljubljanske Križanke, kjer bo obeležil pomemben okrogli jubilej svojo samostojne glasbene poti. V pogovoru se spominja svojih začetkov, prvih velikih uspehov, preizkušenj, ki so jo skoraj stale glasu, in lekcij, ki jih je prineslo življenje pod žarometi. Iskreno govori o slavi, ustvarjanju, kompromisih, zdravju in o tem, zakaj danes bolj kot kadar koli prej ceni mir.
Kako danes gledate na svoje začetke in prvi veliki preboj?
Spomnim se predvsem tega, da je bilo kar naenkrat ogromno angažmajev. Takrat sem imela tudi več kot 200 koncertov na leto. Seveda je potem prišla recesija, ki se je poznala na vseh področjih, še posebej pa v šovbiznisu. Že takrat sem se zavedala, da se vse dogaja zelo hitro in zelo intenzivno ter da bo tak tempo težko vzdrževati na dolgi rok. Vedela sem tudi, da so leta izobraževanja, truda, vaj in nabiranja izkušenj pripeljala do prelomnice, ki se mi je dejansko zgodila.
Ljudje običajno vidijo samo vrh gore, ne pa poti, ki vodi do njega. Po drugi strani sem se s svojo realistično, kozorogovsko naravo zavedala, da je to težek poklic. Zahteva te celega. Če si želiš resno glasbeno kariero, ti mora biti to alfa in omega ter na prvem mestu.
»Zdi se mi, da sem se skozi leta ves čas levila in lupila kot čebula. Ne vem, ali sem na boljšem ali na slabšem, ampak še vedno obstajam. To je zame osebni uspeh.«
Ste bili pripravljeni na takšno raven uspeha?
Ne povsem. Takrat je bilo vsega preveč, bilo je fizično in psihično naporno. Ko sem se še iskala, sem si morala zelo hitro ustvariti svoj izraz, svoj obraz in svojo identiteto. Nisem mogla zoreti in odkrivati same sebe v tempu, ki bi si ga želela. Ampak takšna je pač narava uspeha – prideš, se prebiješ, za dobrim konjem se kadi, potem pa se prah poleže in treba je znati obstati. To, da se še danes preživljam s tem, kar najraje počnem, se mi zdi velika sreča. Trkam na les, da se ne bom pritoževala. Tako imam, kakor sem si naredila.
Planet zadet je še danes ena vaših najbolj prepoznavnih pesmi. Kako jo doživljate danes?
Še vedno jo rada poslušam in igram. Vedno sem izhajala iz sebe in ustvarjala glasbo, ki se je dogajala meni. Ne predstavljam si, da bi imela alter ego ali avatarja, ki bi ga pošiljala na oder, neko umetno ustvarjeno osebnost za javnost. Res je, da mi danes posnetek ne zveni več vrhunsko, ker smo pesem kasneje v živo igrali veliko bolje, ampak poanta tega komada je njegov groove. Takrat smo jo posneli tako, kot smo jo znali narediti v tistem prostoru, času in z ljudmi, ki sem jih zbrala okoli sebe.
S to pesmijo ste uradno odprla začetek MTV Adria. To je bil povsem drugačen čas za glasbeno industrijo, kajne?
Res je. Takrat je bil to še čisto drug svet. Imeli smo razlog, da smo snemali videospote, glasbene lestvice so imele velik vpliv, založbe pa so bile pripravljene tvegati. Nekdo je vložil denar, verjel vate in bil s teboj v dobrem in slabem. Potem so prišli talent šovi, glasbena industrija se je začela spreminjati, prodaja nosilcev zvoka je upadala, pojavili so se streamingi. Tako da lahko danes, pri svojih še vedno relativno mladih letih, že govorim o starih dobrih časih.
Ko ste prišli na sceno, ste zveneli drugače od večine izvajalcev. Ste čutili pritisk, da morate vedno znova prinesti nekaj novega?
Ne toliko pritisk kot željo po raziskovanju. Nekaj novega sem vedno iskala. Mislim pa, da je bil moj prihod na sceno tudi del širšega, globalnega trenutka. To je bil čas, ko so začele močneje prodirati kantavtorice z avtorsko glasbo Alanis Morissette, Norah Jones, Joss Stone in druge ustvarjalke.
Prej smo bili bolj navajeni moške prevlade na avtorski sceni ali pevk, ki so bile del bendov. Če govoriva o Sloveniji, so bile tukaj Tinkara Kovač, Lara Baruca in še mnoge druge, obstajal pa je tudi svet slovenske popevke, kjer je bil v ospredju izvajalec ob orkestrski spremljavi. Čeprav danes mislim, da dobra glasba sploh ni stvar mode. Kakovostna produkcija in dobri glasbeniki nikoli ne zastarajo.
Takrat je bil tudi globalno poseben trenutek. V ospredje so prihajale avtorice, ki so same pisale in izvajale svojo glasbo. Tudi sama sem prišla kot nekakšen paket: igrala sem, pela in ustvarjala svojo glasbo. Vedno sem želela delati nekaj, za čimer lahko stoodstotno stojim tudi na odru. Slava je precej zanimiva stvar. Od zunaj je videti bleščeča, v resnici pa ima tudi svojo težo. Včasih se zgodi kaj povsem banalnega, kar te prizemlji in te spomni, da si navsezadnje samo človek.
Res je, da je bilo takrat vse skupaj nekaj novega in svežega, ampak s tem pride tudi pričakovanje, da se boš ves čas na novo izumljal. To ni vedno lahko, ker moraš hkrati ostati zvest sebi in temu, kar v resnici si.
Je bilo težko preseči uspeh prve plošče?
Seveda. Breme uspešnega prvenca in hitov, kot so bili Planet zadet, Malo tu, malo tam, Le kaj se skriva in Imaš še kaj časa, je bilo težko preseči. Meteorit pade samo enkrat in vsi rečejo: »Vau.« Ko pade drugič, pa to ni več isto presenečenje. Z drugo ploščo sem si predvsem želela potešiti svoje ustvarjalne apetite, želela sem si privoščiti stvari, ki si jih prej nisem mogla.
Mislim, da vsak človek, ki se je moral v življenju za nekaj boriti, prvi večji zaslužek porabi z velikim veseljem. Del vloži v svoj posel, kot sem ga jaz v glasbo, ozvočenje in instrumente, potem pa nekaj zapravi še za prijatelje, potovanja, doživetja in življenje. Na koncu ne ostane veliko, ampak mi ni žal.
Katere trenutke svoje kariere bi izpostavili kot najpomembnejše?
Zagotovo koncert v Križankah leta 2006. Letos se 26. junija vračam na isti oder, natanko dvajset let pozneje. Res je, da je od izida prve plošče minilo že enaindvajset let, ampak druga pomembna številka je prav dvajset let od tistega koncerta v Križankah. Najlepše pri vsem skupaj je, da lahko danes igram svoj »best of« program. To je sladek problem: pred seboj imaš seznam pesmi in se sprašuješ, kaj sploh izpustiti.
Toliko skladb se je nabralo, toliko jih je prišlo med ljudi in jim zlezlo pod kožo, da se mi zdi škoda izpustiti katerokoli. Danes predvsem gledam na to, da mi je na odru lepo. S svojo trmo sem si naredila uslugo. Morda moje odločitve niso bile vedno najbolj komercialne, ampak zato toliko bolj uživam, ko igram svojo glasbo.
Drugi pomemben mejnik bi bil nagrada viktor. Veliko mi pomeni že to, da je glasba kot kategorija takrat sploh obstajala. Tisti večer mi je ostal v zelo lepem spominu, ker sem bila res ponosna. Imela sem obleko s kristalčki, potem pa sem se z enim trakom zataknila za klavirski stol in je nastala prava zmešnjava. Danes se temu smejim.
»Pogrešam glasbene nagrade nasploh. Priznam, da imam rada glamur, rada se uredim in rada imam priložnosti, ko se lahko človek res lepo obleče in pripravi za poseben večer.«
Pogrešate takšne dogodke?
Abosolutno. Pogrešam glasbene nagrade nasploh. Priznam, da imam rada glamur, rada se uredim in rada imam priložnosti, ko se lahko človek res lepo obleče in pripravi za poseben večer. Takšnih priložnosti je danes precej manj kot nekoč. Pogrešam neke slovenske grammyje. Morali bi imeti nekaj podobnega. Žalostno mi je gledati, ko pomen nagrade počasi pada, produkcija okoli nje pa postaja vse manjša. Kot da se vse skupaj vedno bolj zapira samo vase, namesto da bi raslo.
Glasba vas je odpeljala tudi daleč iz Slovenije. Kateri spomini vam ostajajo najljubši?
Turneja po Slovaški ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Poslali so me kot predstavnico Slovenije in nastopali smo po različnih mestih in odrih v okviru glasbene potujoče karavane. Sodelovali so bendi in izvajalci iz številnih evropskih držav, zato je bila to res posebna izkušnja. Nepozabno pa je bilo tudi križarjenje Rock Cruise z Neisho. Oboje bi z veseljem še enkrat ponovila. Zaradi glasbe sem prišla vse od Novega Sada do Cannesa, Monaka in številnih evropskih mest.
Križarjenje ni bilo povsem brez težav, kajne?
Nikakor ne. Na križarjenje sem povabila svojo prijateljico, ker nobena od naju ni bila na maturantskem izletu. Tako sva si malo nadoknadili najstniška leta in se pošteno zabavali. Bilo je res super, razen ene malenkosti, imam izrazito morsko bolezen. Ne maram majhnih čolnov, pa tudi na velikih ladjah mi ni vedno lahko. Na tisti ogromni križarki mi je bilo kar precej slabo. Najbolj grozno se mi je zdelo, da se mi lahko na tako veliki ladji sploh zgodi morska bolezen.
Tam med Majorko in Menorco je bilo res divje, z močnimi vetrovi in valovi, ki so segali skoraj do devetega nadstropja. Potem sem še ure in ure čutila posledice. Zaradi slabosti in refluksa se nikakor nisem mogla umiriti. In potem si predstavljajte: naslednji dan moraš stopiti na oder in odigrati koncert. V življenju sem nastopala že v najrazličnejših stanjih, ampak tisto je bilo res ekstremno.
Ste imeli tudi mednarodne priložnosti?
Moja glasba je prišla celo do Koreje. Nekateri moji komadi so bili vključeni v kompilacije, tako da je bilo nekaj mednarodnih zgodb, o katerih pravzaprav nikoli nisem veliko govorila, ker se mi niso zdele posebej relevantne za kariero v Sloveniji. Vedno sem si želela iti še dlje, ampak sem ugotovila, da je jezik velika ovira. Za Bosance bi morala peti v ijekavici, za Srbe v ekavici, za angleško govoreče občinstvo v angleščini, za druge trge pa spet drugače. Na koncu bi morala ustvariti toliko različnih različic iste glasbe, da sem ugotovila, da je bolje ločiti stvari med seboj in ustvarjati drugačne projekte za različne trge.
Je kakšna stvar, ki jo danes obžalujete?
Kompromisi. Takšni, ki sem jih sklepala predvsem zato, da bi bili vsi okoli mene zadovoljni. Da bi bili vsi okoli mene srečni s tem, kako zvenijo moje pesmi in kako pojem. Po drugi strani pa sem vedno znala biti timski igralec. Od nekdaj živim v svojem ustvarjalnem mehurčku, ljudje okoli mene pa so me pogosto poskušali oblikovati in spraviti v nek predal. Ko pa so ugotovili, da sem za tisti predal preširoka in preveč samosvoja, mi je vse skupaj začelo iti na živce.
Zato sem sčasoma začela sklepati samo še toliko kompromisov, kolikor je bil dejanski doprinos druge strani, v smislu angažmaja, znanja ali financ. Danes veliko bolj jasno vem, kako želim, da stvari zvenijo. Tudi tehnično sem se precej izobrazila in delam drugače. Včasih smo razmišljali od plošče do plošče, danes pa od singla do singla. Vse skupaj se mi zdi veliko bolj premišljeno in natančno.
Ste se skozi leta tudi kot pevka zelo spremenili?
Absolutno. Lahko rečem, da sem se nekje okoli leta 2010 zares naučila peti. Pred tem sem še iskala svoj glas in tehniko. Danes imam veliko več samozavesti in znanja.
Je bil kakšen padec v karieri še posebej boleče?
Seveda. Recesija. Takrat je nastala velika črna luknja in velik vprašaj nad glavo. Prva stvar, ki jo ljudje odrežejo, ko morajo varčevati, je zabava. Šovbiznis. Koncerti. Še vedno greš k frizerju, še vedno moraš kupiti oblačila in čevlje, koncert pa lahko preskočiš, ker imaš doma televizijo. Takrat sem se res spraševala, ali bom sploh preživela. Jaz sem stoodstotni profesionalec in živim od tega, kar počnem. Če mi odrežeš glavni vir prihodkov, ostanem brez vsega.
Težko si predstavljam, da bi po vseh teh letih preprosto počela nekaj povsem drugega. Ko se je sčasoma izkristaliziralo, kdo sem in kaj znam, sem ugotovila, da moram početi vse, kar znam, če želim normalno živeti. Takrat se je začela pojavljati tudi potreba po tem, da svoje znanje predajam naprej. Tako je okoli leta 2015 nastala Mala šola rock'n'rolla, ki letos praznuje že deseto obletnico.
Začela sem individualno poučevati petje, klavir in svojo metodo interpretacije pop glasbe. Ukvarjam se tudi z ustvarjanjem avtorske glasbe po meri posameznika in z izvirnimi priredbami.
Ena največjih preizkušenj pa je bilo zdravje, kajne?
Res je. Zaradi kroničnega refluksa in rane na dvanajstniku sem imela leta 2015 poseg na glasilkah, pred dvema letoma pa še zahtevno operacijo mehkega neba zaradi hude spalne apneje oziroma obstruktivnih motenj dihanja. Imela res velike težave s spanjem, ponoči mi je mehko nebo zapiralo grlo, vsako noč znova sem se skoraj zadušila v spanju. Od tega sem bila kronično utrujena.
»Slava je precej zanimiva stvar. Od zunaj je videti bleščeča, v resnici pa ima tudi svojo težo.«
Operacija je bila za vas kot pevko veliko tveganje ...
Ogromno! Morala sem se odločiti, ali bom tvegala glas ali se še naprej dušila v spanju. Ta poseg je bil poseg velik preizkus poguma, saj je šlo za grlo in glasilke, moj 'organ preživetja'. Vsak rez v telo je trajna brazgotina. Tudi energija tam drugače steče. Zato mora človek, ki se za tak poseg odloči, zelo dobro vedeti, kaj tvega in kaj lahko pridobi. Ampak mehko nebo me je potem še mesec ali dva zelo bolelo. To tkivo se očitno tudi obnavlja – zdaj mi ga je zrasel že približno centimeter nazaj, kar je precej bizarno.
Pri petju mehko nebo ves čas uporabljamo in napenjamo. To je kot mišica: če jo treniraš, se razvija, če je ne, uplahne. Mehko nebo je pomembno tudi pri menjavi registra. Po operaciji sem morala dva tedna molčati in takrat sem spoznala moč tišine. Danes vem, da se je odločila prav. Od takrat pravzaprav sploh vem, kako se zares diha!
V vseh teh letih ste imeli tudi ogromno transformacij, od barv, pričesk, slogov … Kako danes gledate na svojo vizualno podobo?
Moje srednje ime je valunga. Zajeti morava obdobje od mojega 23. do 43. leta. V dvajsetih letih se z žensko, njenimi hormoni, pametjo, podobo in modo zgodi ogromno. Ko se gledam iz druge perspektive, ne samo po barvi las, ampak tudi po kilaži in obliki telesa, lahko rečem, da sem dala skozi že vse geometrijske like. Zanimivo bo videti, kaj še pride. (smeh)
Danes se počutim veliko bolje kot pred desetimi leti. Imela sem kar nekaj kroničnih težav: kronični cistitis, težave z ledvicami, akne, poraščenost, policistične jajčnike, hormonska nihanja. Potem so prišle še težave s sladkorjem, endokrinologija in korona, med katero sem se precej zredila. Takrat sem ugotovila, da režimi ne smejo biti samo kratkotrajni projekti, ampak življenjski slog, če hočeš rezultate tudi obdržati.
Spoznala sem, da se je včasih v življenju treba malo namučiti, da ti je potem dobro. Najtežje je v sebi vzbuditi veselje do spremembe, ker zelo dobro vem, kako je videti prvi mesec, ko se nečesa lotiš, sploh pri športu. Zatekaš, boli te vse, vroče ti je, telo ti je odveč, nimaš motivacije. Težko je prebiti to začetno fazo. Potem pa prideš do točke, ko začneš svojo psiho uravnavati s fizično aktivnostjo. Ugotoviš, da če tvoje telo ni dobro, boš težko imel zdrave misli, zdravo glavo, zdrave odločitve in zdrave odnose. Zato sem v svojo rutino začela vnašati več pameti.
Tudi pri prehrani sem začela bolj paziti, uredila marsikatero težavo in se hormonsko precej spravila nazaj v ravnovesje. Zdaj sem v okvirih, ki so primerni moji višini in počutju.
Kaj si danes, po več kot dvajsetih letih kariere, najbolj želite?
Še eno dobro ploščo. In mogoče tudi nekaj časa zase. Občutek imam, da prihajam v obdobje, ko želim del energije ponovno usmeriti vase in raziskati, kaj mi lahko ponudi življenje zunaj vsakodnevnega ritma. Tudi za videospote imam še vedno nekaj idej, ki jih nisem uresničila. Rada bi klavir potopila v močvirje ali v živi pesek. Zelo me mika tudi snemanje pod vodo. Predstavljam si prizor, v katerem se med pesmijo počasi pogrezam ali pa sem kot morska deklica, ki igra na klavir. Verjetno bomo kaj takega nekoč ustvarili s pomočjo umetne inteligence.
Preberite tudi:
