Mediaspeed

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Željko Bebek že več kot pet desetletij ostaja eno najbolj prepoznavnih imen glasbene scene nekdanje skupne države, njegove pesmi pa še danes povezujejo različne generacije poslušalcev. V zadnjih osmih letih ima njegova glasbena zgodba še posebno razsežnost, saj z njim na odru nastopa tudi sin Zvone Bebek. Oče in sin danes skupaj ustvarjata, snemata in koncertirata, njun odnos pa je, kot pravita, postal pomemben del tega, kar občinstvo doživi na njunih nastopih.

Željka Bebeka v prihodnjih mesecih čakata tudi dva koncerta v Sloveniji. Že to soboto se vrača v ljubljanske Križanke, novembra pa bo nastopil še v mariborski dvorani Tabor. Pred ljubljanskim koncertom smo se z Željkom in Zvonetom pogovarjali o njunem skupnem življenju na odru, glasbi, ki se je v več kot 50 letih močno spremenila, slovenskem občinstvu ter družini, ki ima v Bebekovi zgodbi posebno mesto.

Veliko nastopate v Sloveniji. Kako se počutite pri nas?

Željko: Slovenija je bila zame vedno nekaj posebnega. Pravzaprav se je vse v moji karieri začelo tukaj, v nekem studiu leta 1973. Od takrat je bilo veliko lepih stvari povezanih s Slovenijo, še posebej koncerti. In letos znova Ljubljana, znova Slovenija in znova čudovit kraj, Križanke.

Kaj pa je drugače v Sloveniji? Je morda občinstvo na koncertih drugačno?

Željko: Ne bi rekel, da je drugačno. Mentaliteta ljudi v Sloveniji kaže, da vedno uživajo na dogodkih. Pozorni so na to, h komu so prišli, na kateri koncert so prišli in kako k temu pristopajo. Hkrati pa so vedno veseli, vedno razpoloženi in vedno komunikativni. Zato je za nas, ki prihajamo na odre v Sloveniji, vedno lepo doživetje stati pred slovenskim občinstvom.

Zvone, kako pa vi doživljate slovensko občinstvo in dejstvo, da nastopate z očetom?

Zvone: Mi smo se Slovencev že kar navadili, ker jih veliko vse poletje prihaja na našo turnejo na Hrvaško. Veliko jih pride na morje in nas tam spremljajo, tako da smo pravzaprav ves čas v stiku s Slovenci. Skupaj uživamo. Naju pravzaprav izpolnjujeta tako vsak skupni prihod na oder kot vsak skupni vstop v studio. Zabavava se.

Luka Švigelj

Željko, za vami je več kot 50 let kariere in medtem ste ustvarili ogromno pesmi, tako samostojno kot v skupinah. Katera pesem pa je pri vas pustila največji pečat?

Željko: To je vedno težko vprašanje, če se moraš odločiti samo za eno pesem. Ne glede na to, kako se počutimo, ko pridemo v studio in neko pesem dokončamo ter jo nato predstavimo občinstvu, je veliko odvisno od tega, kako se bo ta pesem izkazala na koncertih. Če jo občinstvo sprejme tako, kot smo si zamislili, potem je to velika pesem in ima pravzaprav možnost, da traja. Takšnih pesmi imam na srečo veliko. Zato imam po več kot 50 letih, od svojega prvega vstopa v studio in prvih objav pa vse do danes, repertoar, ki združuje številne generacije. Prihajajo ljudje, ki imajo radi pesmi iz sedemdesetih in osemdesetih let, pa tudi pesmi iz tega tisočletja in seveda predvsem tiste, ki so nastale v zadnjih desetih letih.

Zato zelo težko rečem, katera je najboljša in katera najlepša. Lahko pa rečem, da obstaja približno trideset pesmi, med katerimi izbiram, ko pripravljamo seznam skladb za koncert. Koncert je napolnjen s pesmimi iz sedemdesetih in osemdesetih let in lahko rečem, da so to skladbe, brez katerih koncert nikakor ne bi mogel biti takšen, kakršen je. Kar zadeva nove pesmi, pa so dale krila tako nam kot občinstvu. Zaradi tega smo seveda presrečni, saj nam, če lahko tako rečem, gre dobro. Vse skupaj je lepo in vsak koncert doživljamo posebej. Pojemo vse tisto, kar ima občinstvo rado, in seveda tudi tisto, kar imamo radi mi.

Zvone, kako pa vi gledate na izbor pesmi za koncerte?

Zvone: Pravzaprav na to gledam zelo podobno. Gre za izbor približno tridesetih oziroma nekaj več pesmi, ki jih v repertoarju spreminjamo, da ni vedno vse enako. Veliko ljudi nas namreč spremlja na več koncertih in ne bi bilo dobro, da bi vedno gledali popolnoma enak koncert. S tem pa tudi sebi osvežujemo občutek na odru, da tudi nam ni vedno enako. Nikoli ne pride do tega, da bi se lahko popolnoma sprostili in rekli, da vse znamo na pamet. Vedno se mora nekaj spremeniti.

Glasba se je v zadnjih 50 letih zelo spremenila. Kaj se je po vašem mnenju najbolj spremenilo? Je glasbenikom danes težje ali morda lažje?

Željko: Po eni strani je težje, po drugi strani pa pravzaprav lažje. Zvone pa živi, če lahko tako rečem, svoj glasbeni svet, zelo podoben mojemu, vendar z nekaterimi občutki in pristopi novega časa. Če pa govorimo o glasbi na splošno, bi moral reči, da se za nas pravzaprav nič ne spreminja. Ustvarjamo tisto obliko glasbe, ki sem jo začel ustvarjati pred 50 leti, in jo z manjšimi odmiki tudi danes prilagajamo občinstvu, tako kot smo jo občinstvu prilagajali takrat. Pravzaprav živimo svoj glasbeni svet in sploh nismo obremenjeni z razmišljanjem, ali obstaja kakšna smer, ki bi bila za nas veliko boljša, samo zato, ker drugi na neki način uspevajo z drugačno, novo glasbo.

Luka Švigelj

V glasbenem svetu je ogromno različnih korakov, različnih zvezd, različnih besed, stavkov in različnih pristopov. Vsega je toliko, da ima pravzaprav vsaka oblika glasbe, s katero se ljudje danes ukvarjajo, enakovredno možnost in prostor. Ali je tehnologija kaj spremenila pri pesmih, ali so izvajalci danes dali več poudarka ritmu kot melodiji, ali so besedila na neki način aktivistična, ljubezenska ali morda žalostna, za vse je prostor. In prav to bogastvo sveta, v katerem živimo, je za nas najpomembnejše.

Nas ne obremenjuje in ne skrbi, ali je neka pesem, ki mi je všeč, postala uspešnica ali pa je uspešnica postala tista, ki mi ni všeč. Za nas je pomembno, da se z glasbo ves čas nekaj dogaja, da imamo radijske postaje, kot je Aktual, ki pozorno spremljajo vse, kar se dogaja, tako tisto, kar se je dogajalo pred 50 leti, kot tisto, kar se dogaja danes, in so seveda odprte tudi za nekatere nove smeri, ki se bodo pojavile v prihodnosti.

Omenili smo že, da sta približno osem let skupaj na odru. Ste si želeli, da bi šel sin v glasbo, ali ste želeli, da si izbere kakšno drugo pot?

Željko: Kot oče sem sanjal o tem, da bi bil uspešen. Ne morem pa reči, da sem imel pravico odločati o tem, kaj bi rad, da moj sin postane. Postal bo tisto, za kar se bo odločil sam. Ko se je odločil, da bo športnik, je bil zelo dober, še posebno dober je bil v smučanju, in mene je to veselilo. Ko pa je nekega dne dejal, da se ne bo več ukvarjal s smučanjem, ampak bi se rad ukvarjal z glasbo, sem rekel: »V redu, poglejmo, kako bo šlo.«

Zelo hitro je napredoval in pred približno osmimi leti je prav v Sloveniji oziroma nekje na Hrvaškem, kjer je bilo veliko Slovencev, prvič nastopil kot moj gost. Zaigral je tri pesmi, eno od njih sva tudi skupaj zapela. Občinstvo ga je sprejelo in čez približno mesec dni je bil že član tega benda. Enakovredno z vsemi drugimi glasbeniki v bendu je pridno delal, se trudil in pokazal, da v tem resnično uživa. Seveda je dobil tudi mojo podporo, vendar mislim, da ravno toliko, kolikor je je potreboval, da je lahko ostal samostojen, hkrati pa je postal del te družbe in je bil, če lahko tako rečem, koristen tudi nam.

Zvone, kakšen je vaš pogled na to? Ste že od nekdaj sanjali, da boste šli po očetovi poti?

Zvone: Dolga leta pred glasbo sem bil športnik in v glasbi se sploh nisem videl. Videl pa sem, da bi mi glasba lahko postala nekaj bližjega, tudi zato, ker sem pogosto hodil z očetom na koncerte in jih gledal iz občinstva. Potem je prišlo do tega, da se mi ni več ljubilo poslušati športnih trenerjev, vseh njihovih nalog in kazni, za katere se mi je zdelo, da si jih sploh nisem zaslužil. Odločil sem se za kitaro. Potem je nekako naravno sledila pot na oder. Pri vsem skupaj pa sem imel tudi kar precej sreče.

Kdo je torej strožji, oče ali trenerji? Kje je treba več delati, pri smučanju ali v glasbi?

Zvone: Vse ima svoje, ampak pri smučanju ni bilo tako »kul« kot v glasbi.

Kako pa danes doživljata to, da sta oče in sin skupaj na odru?

Željko: Naša zgodba je pravzaprav zelo lepa. Imamo bend, v katerem so naši prijatelji, kar se nam seveda zdi zelo pomembno. Zelo pomembno je tudi, da so glasbeniki odlični. Po drugi strani pa smo na odru res nekoliko več kot samo bend. Smo bolj družina. Morda na vse skupaj gledamo nekoliko bolj intimno. Jaz na to gledam kot na svojo priložnost, položaj, ki sem ga začel graditi pred 50 leti, zdaj pa sem dočakal trenutek, ko lahko s sinom na odru ustvarjam predstavo, ki je lepa tudi na drugačen način. Ne samo zaradi glasbe, ne samo zaradi rock'n'rolla in ne samo zaradi ideje. To je preprosto eno lepo, intimno mesto, polno čustev in energije.

Instagram

Poseben je tudi vaš odnos z ženo Ružico, ki je tudi vpeta v vaše delo. Skupaj sta že več kot 30 let, aprila pa bo minilo 25 let od poroke. Kaj je ona spremenila v vašem življenju in karieri?

Željko: Vsak človek v mladosti sanja o tem, da bi imel dobro, skladno življenje. Vsak nekako poskuša svoj korak usmeriti tako, da bi se mu uresničila želja po uspešni zakonski zvezi in uspešni družini. Pri tem moraš seveda imeti veliko sreče, hkrati pa se moraš za to potruditi. Ko sem se poročil z Ružico, sem dobil priložnost, da pravzaprav vse svoje sanje spremenim v resničnost. Morda tudi zato tako uspešno delujem pri 80 letih – ker imam čudovito podporo. Toda ne gre le za podporo. To je skupno življenje, v katerem ni treba veliko besed. Dovolj je pogled, dovolj je gib.

Mislim, da je Ružica zelo veliko prispevala k temu, da je Zvone pravzaprav postal takšen, kakršnega sva si želela. Ko ga pohvalim, tega ne počnem zato, da bi ga povzdigoval, ampak se s tem morda še bolj pohvalim, kako sva kot oče in mama z veliko sreče vzgojila človeka, kakršen je.

Kaj si želite po vseh teh letih še pokazati na odru?

Željko: V tem zelo težkem svetu, svetu, ki je poln trpljenja, kamorkoli pogledamo okoli sebe, mislim, da naš nastop na odru tudi zato veliko pomeni ljudem, ki pridejo na koncert. Tistega dne bodo zares doživeli nekaj drugačnega.

Poleg pesmi, ki jih poznajo in jih bomo skupaj prepevali, poleg energije, ki jo prinašamo, se bo celoten bend potrudil, da vsem predstavimo najboljše, kar zmoremo. Meni pa je najpomembnejše, da ostanemo pozitivna izkušnja, zaradi katere bodo ljudje s koncerta odšli zadovoljni. Morda niti ne bodo šli takoj domov, ampak se bodo odpravili še na sprehod in tako nekoliko podaljšali lepoto, ki so jo doživeli na koncertu.

Kaj pripravljate za sobotni koncert v Ljubljani? Kaj lahko občinstvo pričakuje v Križankah?

Željko: Težko rečem, da za vsak koncert pripravljam nekaj novega, saj je novo vedno tudi eksperiment. To niso več časi, ko si pripravil program za celo leto, ga izdal na plošči in nato odšel na promocijo ter je bil celoten koncept zgrajen okoli nečesa novega. Na to danes nisem več tako osredotočen. Živimo v drugačnem svetu. Živimo v svetu, v katerem radi ponavljamo tisto, kar poznamo in imamo radi. Zato se trudim, da na vsakem koncertu zapojem vse tiste pesmi, ki jih ima občinstvo rado. Tu je starejša generacija, ki prihaja zaradi pesmi, ki jih pozna že dolgo, tu je srednja generacija, ki spremlja vse, ne samo mene, in tu je najmlajša generacija, ki uživa tudi zato, ker ima rada nove pesmi.

Zato v Ljubljano spet prihajamo z velikim nasmehom na obrazu in z željo, da bi imeli takšen nasmeh med koncertom in po njem tudi vsi drugi. Zelo se veselim, da se bomo ponovno pojavili na odru Križank in skupaj dali občinstvu tisto, za kar nam je po prejšnjem koncertu, ki je bil pred tremi leti, zares čestitalo. Seveda upam, da bo tam tudi veliko tistih, ki so nas že letos videli na Jadranu, kjer smo imeli koncerte, in nas sprejeli tako, kot nas vedno sprejme nam drago slovensko občinstvo.