Slovenski komik kritičen do sveta, v katerem odraščata tudi njegova otroka
Perica Jerković je spregovoril o staranju, umetni inteligenci, novi predstavi in generacijskih razlikah ter pojasnil, katere vrednote danes najbolj pogreša.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenski komik Perica Jerković, ki že več kot dve desetletji navdušuje občinstvo, se vrača z novo monokomedijo Perica 2.0 Pro Max, svojo osmo celovečerno predstavo. Tokrat se loteva izzivov sodobnega časa, predvsem umetne inteligence, hitrega tehnološkega razvoja in občutka, da svet postaja vse težje dohajati.
V pogovoru je spregovoril o svojem odnosu do tehnologije, staranju, družinskem življenju in načinih, s katerimi si po napornih dnevih povrne energijo. Dotaknil se je tudi sprememb, ki jih je v več kot dvajsetih letih doživel kot komik in človek, ter priznal, da se ob nenehnem tempu nastopanja včasih sprašuje, koliko časa bo takšno življenje še zmogel.
V novi predstavi Perica 2.0 Pro Max se spopadate s svetom, ki se spreminja hitreje, kot mu lahko sledimo. Kdaj ste se nazadnje tudi sami počutili kot dinozaver, ki ga je povozil čas?
Pogosteje, kot da me je povozil čas, se počutim, kot da me povozil tovornjak! (smeh) Staranje ni zabavna reč. Se mi pa tudi v tehnološkem smislu tu pa tam zazdi, da capljam. Največkrat, ko vidim, kako sin in njegova generacija upravljata telefone, kako doživljajo internet in svet. Ne morem verjeti, da ga ne moti 2685 obvestil na telefonu, da mu je nekoč večji idol postal vplivnež kot pa vrhunski športnik ...
Poskušam mu razložiti, da čeprav 'reselling' in 'dropshipping' lahko omogočita velike zaslužke za relativno malo dela, nisi ravno koristen člen družbe, če kot ena pijavka prodajaš nekaj po x-krat naviti ceni. Nekje med pospešenim razvojem in pogovori o UI agentih, kripto valutah, 'start-upih' in 'scale-upih', 'dropshippingu' in 'boostrappingu' se je povsem izgubil pogovor o poštenju in dostojanstvu.
V predstavi se približujete abrahamu, omenjate boleč križ in škripajoča kolena. Kako sami doživljate staranje?
Doživljam ga točno tako kot vsak. It sucks! (smeh) Ko bi se le v predstavi približeval abrahamu, bi bilo super, žal je zares že pred vrati. Ampak ja, to je treba sprejeti. Hrvaški kolega Pedja Bajović na odru rad pove, da so mu 40-ta leta bila najbolj zoprna, ker se je takrat staral. Zdaj, ko je 50+, je preprosto sprejel, da je star in je lažje, pravi. Veliko upov polagam v to, da bo pri meni enako. (smeh)
Ste umetno inteligenco tudi sami že preizkusili in ali vas je s čim presenetila?
Sem, seveda, na več načinov. Vsakodnevno si s temi orodji pomagam pri delu, ampak ne bi rekel, da sem neki hudo napreden uporabnik UI. Smo pa v novi predstavi Perica 2.0 Pro max izjemno veliko uporabljali različne programe, sploh za izdelavo videov in različnih grafik. Res sem bil presenečen, kaj vse je možno tako sproducirati. Na oder smo postavili velik, 6 metrov dolg in 4 metre visok, ultra pro max UI računalnik, povezan z neurolink modulom, skratka najnaprednejšo UI tehnologijo, ki ti omogoči vse kar si želiš. Če si le pripravljen plačati primerno ceno.
V predstavi vas žena pošlje na nekakšen ponovni zagon. Kako pa je v resničnem življenju? Kdo prvi opazi, da Perica potrebuje počitek, vi ali vaša žena?
Po navadi že ob prebujanju najprej vsak pri sebi to opazi in kmalu zatem to tudi glasno in jasno pove. Potem to isto stori tudi drug, nato se pa začne tekmovanje, ena taka jutranja javna tribuna v spalnici, kdo od naju je bolj utrujen in izčrpan. (smeh)
Kaj pa naredite, ko rabite ponovni zagon? Dodatno energijo?
Narava ... Pot spominov in tovarištva, Tivoli, Koseški bajer, Arboretum, Blejsko jezero ... Koper, Portorož, kakšne terme. Nedeljski 'basket' pa je največji mentalni odklop - mogoče po terenu res tečemo napol plešasti, trebušasti moški srednjih let, a v glavah smo spet stari 18 in je čudovito.
Za vami je več kot 20 let komedije in osem celovečernih predstav. Kako se je v tem času spremenil vaš pogled na humor?
Pogled na sam humor se ni dosti spremenil, še vedno ga enako čislam. Je nekaj najlepšega, najboljšega, kar ljudje premoremo. Zagotovo pa nisem isti človek, kot sem bil pred 20 leti in ostati iskrivega in igrivega duha res ni preprosto. Preprosto je za tiste najbolj preproste ljudi. Butasti so vedno veseli! (smeh) Ampak če ne gledaš samo nase, če si odprt, empatičen, če trpiš vsakič, ko vidiš trpljenje drugih, potem je z leti veliko težje biti neobremenjenega duha kot pri 25-ih.
Čutim tudi vse prevožene kilometre, vse oddelane nastope, vse, kar smo premagali kot družina, in lagal bi, če bi rekel, da vsake toliko ne pomislim, koliko takšnega življenja in tempa še zmorem.
Se danes smejite istim stvarem kot na začetku kariere ali so se z leti spremenile tudi meje tega, iz česar se radi pošalite?
Ni meja za humor, ni svetih krav, ni avtoritet, najlepše in najbolj sladko pa se je nasmejati lastni neumnosti.
