Slovenke norijo za njim: 20-letni Hrvat ujet na ulicah Ljubljane
Priljubljeni Jakov Jozinović je za nas odkrito spregovoril o svojih začetkih, slavi, oboževalcih in uspehu, ki ga je doživel tudi v Sloveniji.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Po dveh razprodanih koncertih v Ljubljani in dveh v Mariboru se Jakov Jozinović maja vrača v največjo dvorano v Sloveniji. Pripravlja namreč dva koncerta v Areni Stožice. Prvi, petkov, ki bo na sporedu 8. maja, je bil v trenutku razprodan. Za dodatnega, ki bo na sporedu dan kasneje, pa je na voljo še nekaj vstopnic.
Jakov je pred dnevi obiskal Ljubljano, si prvič v živo ogledal dvorano in ekskluzivno spregovoril tudi za naš medij. Pred začetkom pogovora sva se z Jakovom, s katerim sva se spoznala že pred časom, dogovorila, da se tikava.
Ali imaš občutek, da se je vse zgodilo prehitro?
Seveda sem ga imel, ker zagotovo ni bilo počasi. A očitno je moralo biti tako, tako je določila usoda in tako je odločila tudi publika. Kdo sem jaz, da bi temu nasprotoval? Tako je moralo biti.
Morda si trenutno ena največjih zvezd na Balkanu, najbolj vročih zvezd. Seveda imamo legendarne glasbenike, a v tem trenutku se največ govori prav o tebi. Kako doživljaš ta status zvezde?
Mislim, da je pot do tega, da te lahko imenujejo zvezda, zelo dolga. Zame je še veliko dela, preden bi se lahko imel za zvezdo. Pravzaprav niti ne gre za to, da te imenujejo zvezda, bolj pomembno je, da te ljudje vidijo kot dobrega človeka in dobrega izvajalca.
Trudim se in mislim, da mi dobro uspeva. Poskušam ostati prizemljen in vse to doživljati čim bolj običajno, saj verjamem, da sem enak kot vsi drugi. Tudi jaz sem samo človek iz mesa in krvi. Ne rabim se počutiti nekaj posebnega, le hvaležen moram biti, da sem dobil priložnost peti ljudem v takšnih dvoranah.
Si kdaj podvomil, da si tega sploh zmožen?
Ne. To sem si želel vse življenje. Nikoli nisem dvomil, da je to moja pot.
Kaj je ena stvar, ki je oboževalci ne vedo o tebi?
Mislim, da večina ljudi ne ve, da se moja zgodba ni zgodila čez noč. Dolga leta sem nastopal po kavarnah in manjših prizoriščih ter veliko delal. Druga stvar pa je, da sem bil pravzaprav tenisač, ki se je odločil postati pevec. Če bi se še malo bolj potrudil, bi morda lahko igral celo na profesionalni ravni.
Si bolj introvertiran ali bolj družaben človek?
Bolj družaben. Zagotovo. (smeh) Mislim, da je prav zato vse to zame od prvega dne nekoliko lažje, tudi soočanje z javnostjo in javnim življenjem.
Napovedal si tudi album, ki ima enako ime kot turneja, Ja za čuda letim. Bo album vseboval same nove pesmi ali tudi priredbe, s katerimi si zaslovel?
Na albumu bosta zagotovo tudi ti dve pesmi, ki sta že izšli, poleg tega pa bo še veliko novih. Verjamem, da bodo nekatere od njih postale še večji hiti.
Do pred približno šestimi meseci si svojo kariero gradil z interpretacijami drugih pesmi, velikih uspešnic, nato pa izdal svojo drugo pesem Ja volim, za katero si posnel tudi videospot v retro slogu. Zakaj te privlači glasba teh izvajalcev, na katere se pogosto sklicuješ, in nekakšen nostalgičen slog tudi v glasbi?
Ne bi rekel, da me toliko privlači, kot da sem z njihovo glasbo preprosto odraščal. Bili so moji vzorniki. Če si ogledamo, je večina ljudi, ki jih danes imamo na glasbeni sceni, tam že 30 let. Pravzaprav nimamo veliko novih mladih izvajalcev.
Na Hrvaškem je bila ta priljubljenost morda nekoliko pričakovana. Kako pa si se počutil, ko si izvedel, da je v Sloveniji veliko zanimanja zate? Kot je recimo 700 sporočil za rezervacijo mize.
Vsak izvajalec se najprej v svoji državi bori, da bi uspel, in če mu uspe, je to že veliko. Da pa potem dobiš priložnost peti po vsej regiji, po vsem Balkanu, je nekaj neverjetnega. Takrat se moraš samo ustaviti in biti izjemno hvaležen. Ko sem spoznal, da imam morda nekaj občinstva tudi v Sloveniji, je bil to zame poseben trenutek. Še vedno imam občutek, da me v Sloveniji skoraj nihče ne pozna, zato me vsakič znova preseneti, ko vidim, da ljudje poznajo tudi moje avtorske pesmi.
Spomnim se, ko si nastopil v Cvetličarni. Tam je bilo tudi veliko ljudi, starejših od 40 ali 50 let, in rekli so mi, da niso mogli verjeti, kakšna energija je bila.
Zdaj pa si predstavljajte, če je bilo njim že takrat tako dobro, kako bo šele v Stožicah. Samo predstavljajte si.
Omenil si Stožice, en koncert je že razprodan, drugemu kaže odlično. So zate ti razprodani koncerti v arenah po regiji dodaten pritisk ali dodatna energija?
Drugi bo zagotovo, ker prodaja vstopnic poteka zelo dobro. Stožice v Ljubljani so posebna dvorana. Čeprav je dvorana ogromna, deluje hkrati zelo intimno, ker si z občinstvom zelo blizu. Prav vesel sem, da bo oder na sredini, saj bom tako lahko videl ljudi na vseh straneh in imel občutek, da smo vsi skupaj, da smo si blizu.
Slovensko občinstvo je neverjetno, res so se ogreli. A to ni pritisk, temveč dodatna energija. Ne more biti pritisk, ker sem si to želel vse življenje. To je samo veter v hrbet.
Boš v Stožice pripeljal tudi goste? Katere slovenske izvajalce?
Zagotovo, ne samo izvajalcev, slišali boste tudi slovenske duete. Goste za oba koncerta sem pripravil dobre, po slovenskem okusu. Za zdaj ne morem še nič izdati razen tega, da določeni pridejo z mano iz Hrvaške, določeni pa bodo Slovenci.
S kom bi si želel posneti duet?
S Senidah, poleg nje pa seveda z Zdravkom Ćolićem, ampak on z nikomer ne posname dueta, tako da je konec s to ljubeznijo. Pa Dino Merlin ... V resnici jih je ogromno.
Koncertne dvorane torej razprodajaš eno za drugo in življenje se ti je tako rekoč obrnilo za 180 stopinj. Kaj je pri tem najlepše in kaj morda najtežje?
Zagotovo je najlepše to, da lahko živim svoje sanje. Vse, o čemer sem sanjal vse življenje, zdaj res živim. Najtežje pa je morda to, da imam malo manj časa zase in za prijatelje. A vseeno se trudim, da jih vidim, kolikor je mogoče, in imajo veliko razumevanja. To je verjetno edina slabost; vse preostalo je velik blagoslov.
Na Googlu sem malo pogledala in eno najpogostejših vprašanj o tebi je, koliko si star. Zelo si mlad, star si 20 let.
Kot pravi pesem Đorđa Balaševića Olivera: Na pragu svojih dvadesetih (na pragu svojih dvajsetih) ...
Te preseneča, da ljudi tako zanima, koliko si star?
Ne, pravzaprav me ne preseneča. Razumem, zakaj jih to zanima. Na začetku o tem nisem veliko govoril in sem starost namenoma skrival, da bi videl, koliko let bi mi ljudje pripisali. Zdaj pa to ni več skrivnost in pravzaprav dobim veliko zanimivih odzivov, ko povem, koliko sem star.
Kaj počneš v prostem času poleg petja in tenisa, o katerem si že govoril?
Najraje si ogledam kak dober film, da se sprostim.
Kaj si gledal nazadnje?
To, kar so gledali vsi, Svadbo (Ohcet). Mislim, da ga je videl že skoraj vsak, in res je dober.
Za konec, kaj bi sporočil ljudem, ki delajo vse, da se uresničijo svoje sanje?
Da se uresničijo, saj ne verjamem, da obstajajo želje, ki jih je nemogoče doseči. Mislim, da se lahko vse, kar si človek zada, uresniči, če si to res močno želi in v to iskreno verjame. Še pred enim letom sem nastopal po kavarnah in sanjal o vsem tem. Trdno sem verjel, da bom nekega dne to počel, da je to moja pot, da si to želim in da imam ljudem nekaj dati.
Preberite še več aktualnih intervjujev:
