Desetletje brez Bate Živojinovića: »Spomin na Bato je spomin na veselje«
Nedavno je minilo deset let od smrti Velimirja Bate Živojinovića, enega največjih igralcev nekdanje Jugoslavije.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Legendarni igralec, ki ga občinstvo še danes povezuje z vlogami v filmih, kot so Valter brani Sarajevo, Bitka na Neretvi, Sutjeska in Balkan ekspres, je umrl leta 2016 v 82. letu starosti, njegov spomin pa ostaja živ tako med filmskimi navdušenci kot med mlajšimi generacijami, ki njegove vloge odkrivajo šele danes.
Velimir Bata Živojinović se je rodil leta 1933 v Koraćici pri Mladenovcu. Po študiju igre v Beogradu je v petdesetih letih začel graditi kariero, ki je trajala skoraj šest desetletij. Nastopil je v več kot 300 filmih in televizijskih produkcijah ter postal eden najbolj prepoznavnih obrazov jugoslovanske kinematografije. Občinstvo ga je vzljubilo zaradi njegove neposrednosti, karizme in sposobnosti, da je prepričljivo upodobil tako navadne ljudi kot zgodovinske junake, velik ugled pa si je pridobil tudi v tujini, zlasti na Kitajskem, kjer film Valter brani Sarajevo še danes velja za kultno uspešnico.
Ob obletnici smrti se je njegovega življenja in zapuščine v čustvenem zapisu spomnil sin Miljko Živojinović. Iz družinskega posestva v Koraćici je opisal jutra, ki so jih nekoč zaznamovali vonj po kavi, pogovori staršev in očetov značilni humor.
»Če bi goste vprašal, ali želijo sladkor in mleko, in so odgovorili, da ne želijo ne enega ne drugega, je Bata navihano vprašal: 'Potem pa tudi brez kave?'« se spominja Miljko.
Čeprav je od očetove smrti minilo že desetletje, pravi, da ga misel nanj ne navdaja predvsem z žalostjo, ampak z občutkom hvaležnosti. »Spomin na Bato je resnično spomin na veselje. Njegov vedri duh, dobra energija in karizma nas pravzaprav nikoli niso zapustili.«
Po njegovih besedah je bil Bata človek, ki je cenil družino, prijateljstva in preproste življenjske trenutke. Z ženo Julijano, ki jo je ljubeče klical Lula, sta veljala za izjemno povezan par. »Lulo je oboževal. Brez nje ni mogel živeti. Drug drugega sta klicala – mama,« se spominja sin.
Posebno mesto v njegovi karieri zaseda film Valter brani Sarajevo iz leta 1972, ki ga je iz lokalne zvezde dokončno povzdignil v eno največjih imen jugoslovanskega filma. Prav ob obletnici smrti pa je Miljko objavil tudi honorar, ki ga je oče dobil za to ikonično vlogo. Kot razkriva pogodba, je igralec za film prejel 80.000 dinarjev oziroma nekaj manj kot 4.800 ameriških dolarjev. Takrat je to predstavljalo približno 53 povprečnih plač v Srbiji.
Miljko ob tem opozarja, da današnje primerjave pogosto spregledajo duh časa, v katerem so ustvarjali filmski ustvarjalci. »Danes se o tem veliko ugiba, pozablja pa se, da smo živeli v drugačni družbi, kjer nihče ni posebej izstopal po prihodkih.«
Pojasnil je tudi, da je njegov oče številne filme snemal po sistemu delitve dobička. »Pol honorarja je dobil takoj, preostanek pa po distribuciji. Seveda se je redko zgodilo, da bi ta drugi del zaslužka sploh kdaj prejel.«
Sam Bata je večkrat poudarjal, da ga pri delu ni vodil denar, temveč ljubezen do filma. V enem od intervjujev je opisal tudi, kako je dobil svojo najbolj znamenito vlogo: »Leta 1972 me je režiser Hajrudin Šiba Krvavac poklical v Sarajevo. V roke mi je dal scenarij in me vprašal, ali bi igral. Niti poskusnega snemanja ni zahteval. Vlogo sem sprejel takoj.«
Danes, desetletje po njegovi smrti, Bata Živojinović ostaja simbol obdobja, ko so filmske zvezde nastajale predvsem z delom, talentom in stikom z občinstvom. Njegovi filmi se še vedno redno predvajajo na televiziji, njegove replike pa poznajo tudi generacije, ki ga nikoli niso imele priložnosti gledati v kinu.
Kot pravi njegov sin, ob obisku družinskega groba prevladuje predvsem en občutek: »Žalost tu nima kaj iskati.«
