Stročnice so nepogrešljive v pridelavi vrtnin
Že stoletja so se kmetje zavedali, kako velik pomen imajo v kolobarju metuljnice, med katere uvrščamo tudi stročnice in še danes velja, da mora biti v ekološkem kolobarju v pridelavi zelenjave vsaj 25 % stročnic oz. metuljnic. Kako dobro uresničujete to pravilo v svojem vrtu?
Če poenostavimo - v vrtu bi morala biti vsaj četrtina površine vsako lepo posejana s stročnicami. Morda se to zdi na prvi pogled kot izziv, a v resnici sploh ni tako težko. Na razpolago imamo namreč celo paleto različnih vrst stročnic – od takih, za hladen začetek pomladi, ki jih sejemo do konca marca in so zdaj v večini že posejane, do najbolj znanega fižola, ki se bo sejal konec aprila in v maju, pa tudi do toploljubnih stročnic novejšega datuma, ki jih sejemo šele po 10. maju.
Zakaj so stročnice koristne
Na koreninah metuljnic in seveda tudi stročnic živijo bakterije, ki jim rečemo nitrifikacijske bakterije. Šele, ko se naselijo na koreninah svoje metuljnice, so sposobne dušik iz zraka vezati v rastlini dostopno obliko. S tem dušikom se hranijo najprej gostiteljice, nekaj pa ga za njimi vedno ostane v tleh tudi za sosednje ali naslednje rastline. Majhne bunkice, kroglice na koreninah torej niso nekaj slabega za rastlino, v njih se skrivajo te zares koristne bakterije. »Bunkice« so tudi pokazatelj, kako živa in rodovitna je zemlja na kateri pridelujemo ekološke vrtnine.
Druga pomembna vloga metuljnic je povezana z njihovimi koreninami. Te so globoke in močne, tako pa razrahljajo zbito zemljo in popravljajo strukturo tal, ki jo ponavadi porušimo z napačnim ravnanjem, tlačenjem, delovnimi stroji, obdelavo in podobno.
Pomembna vloga stročnic je tako, da ostaja naša zemlja na vrtu zdrava, rahla, živa in zato rodovitna s pomočjo same narave. Velik pomen pa imajo stročnice tudi v naši prehrani, saj so skoraj edine rastline, ki lahko telesu nudijo nekatere esencialne, nujno potrebne aminokisline, ki jih naše telo ne zna samo »ustvarjati«. Nujne so torej v prehrani vegetarijancev, ki teh aminokislin ne dobijo z mesom.
Spoznajmo jih malce bolje
Stročnice lahko delimo na tri skupine. Najprej imamo tiste, ki jih lahko sejemo v zelo hladno zemljo in uspešno kalijo že takrat, ko ima zemlja 2 oC in več. To sta grah in bob. Da bo kaljenje še uspešnejše, priporočam, da zrna čez noč namočimo v toplo vodo. Grah in bob naj bosta v zemlji do konca marca. Letošnje leto ni bilo težav, saj nam je topel in suh februar omogočal zgodnje setve. Če setev ne bo pravočasna, bodo težave s škodljivci in tudi boleznimi v poletni vročini zagotovo velike. Pridelke boba in graha pobiramo nekje v maju in juniju.
Za setvijo boba in graha sejemo sojo. Soja je sicer prej poljščina kot vrtnina, a ker je tako vsestranska za prehrano ljudi, jo seveda lahko sejemo tudi na vrtu. Sejemo jo nekje v sredini aprila.
Nizek fižol sejemo nekoliko kasneje, saj mora zemlja imeti vsaj 15 oC. Pri tem naj poudarim, da je edini pokazatelj, kdaj kakšno vrtnino sejati, temperatura zemlje in tako ne gre poenostavljati z zanašanjem na določene priporočene datume. Ko se sprašujete, kdaj je pravi čas, uporabite termometer! Na setev visokega fižola vpliva še podatek, da je začetek cvetenja skoraj vseh domačih, slovenskih sort, odvisen tudi od dolžine dneva. Dokler se dan ne skrajša pod 14 ur, ne prične nastavljati cvetov. Če ga sejemo prezgodaj, povzročimo, da se rastlina izčrpa z nastavljanjem listov in vitic, ne pridobimo pa na zgodnosti. Zato visok fižol sejemo šele po prvem maju, zgodnje sorte za stročje pa lahko sejemo vse do konca junija. Turški ali laški fižol je sorodnik navadnega fižola, ki ima predvsem izredno lepe cvetove, sejemo ga in z njim ravnamo pa povsem enako kakor z navadnim visokim fižolom.
Kljub temu, da fižol sejemo v deloma ogreto zemljo, pa so grah, bob in tudi fižol še vedno stročnice hladnejšega dneva. V primeru vročega poletja se bomo jezili, da pridelka ni. Grah in bob že zaradi zelo zgodnje setve navadno uideta poletni vročini, pri fižolu pa je lahko včasih vročina velik problem. V letu 2003 so mnogi ostali skoraj brez pridelka. Zato bomo vsi veseli novih, toploljubnih stročnic, ki jih lahko gojimo tudi v vročem delu poletja. To sta leča in čičerika in še najnovejša polvisoka stročnica dolga vigna za stročje in lima fižol za mlado zrnje konec poletja in suho zrnje seveda pozimi. Ker potrebujejo veliko toplote, jih sejemo v toplo zemljo, to je, ko ima le ta vsaj 15 oC. Običajno je to nekje v drugem tednu maja.
Kako ravnamo s stročnicami, da bodo res koristne
Najpomembnejše pravilo je, da stročnicam nikoli ne gnojimo z organskimi gnojili, saj preveč dušika negativno vpliva na število in delovanje bakterij. Posebno škodljiv znata biti gnoj in gnojevka. Izjema sta soja in visok fižol, ki jima koristi nekje do 5 l / m2 dobro preperelega komposta.
Pomemben prispevek v ekološki pridelavi so posebne, nitrifikacijske bakterije, ki živijo v prijateljstvu z rastlinami stročnic. Da bo teh bakterij v naši zemlji čim več, stročnic nikoli ne pulimo, po spravilu pridelka jih po možnosti pokosimo, korenine pustimo v tleh. Res pa je, da so na različnih vrstah stročnic tudi različne bakterije. Ker sta fižol in grah najpogosteje gojeni stročnici, bakterij, ki živijo na njunih koreninah prav gotovo ne primanjkuje. V začetku pridelovanja novejši stročnic, kot so soja, leča, čičerika ali dolga vigna, pa tega učinka ne bo. V pridelovanju soje na njivah je del tehnologije tudi, da bakterije na seme pred setvijo naselimo.
Še nekaj je pomembno, če naj stročnice v največji meri izpolnijo svoje ekološko poslanstvo - zemlja okoli rastlin mora biti vedno rahla. V zbiti zemlji ne bo dovolj kisika za življenje in hitro razmnoževanje koreninskih bakterij stročnic. Tudi vlaga je za njihovo življenje zelo pomembna, delovanje bakterij pa uničuje tudi prenizek pH, zato moramo poskrbeti, da je ta nad 6, še bolje okoli 6,5. Apnenje je dovoljen ukrep v ekološkem kmetijstvu, le da moramo v ta namen uporabljati naravne materiale, kot je mleti apnenec ali gojila iz morskih alg. Teh pa tudi v Sloveniji ne primanjkuje.
Stročnice pa niso pomembne samo zaradi svojih korenin, tudi v zelenih rastlinskih delih je veliko dušika. Zato jih lahko izkoriščamo tudi kot zeleno zastirko. Predvsem grah, pa tudi bob in stročji fižol pogosto poberemo takrat, ko je listna masa še zelena. V tem primeru jo sesekljamo (sama to opravim kar z vrtno kosilnico) in z njo zastremo tla okoli drugih vrtnin, predvsem tistih, ki potrebujejo nekoliko več dušika, na primer krompir, zelje, cvetača ali plodovke. Seveda pa je v ta namen najbolj uporabiti sorodnice stročnic, to so detelje.
Uporaba domačega semena
Na kmetijah je še zelo veliko domačega semena stročnic. Prav gotovo se najbolj pogosto pri nas pobira seme visokega fižola. A tukaj se dela kar nekaj napak. Naj tako opozorim, kaj je potrebno, da bomo naš fižol ohranili najboljši, takšen kakor je tudi sedaj.
Običajno ne gojimo samo ene sorte fižola, večino jih ima navado, da sejejo več različnih tipov ali sort fižola. Zelo pomembno je, da sort pri sajenju ne pomešamo. Vsaka sorta naj ima svojo oporo (kol ali vrvico), pa tudi na njivi ali gredi naj bo posajena skupaj. Tudi laškega ali turškega fižola ne sadimo zraven ostalih fižolov. Če ga želimo imeti, ga sadimo na konec žičnice ali grede, po možnosti celo ločena od navadnega fižola. Raje ne pobiramo semena z rastlin, ki rastejo ob drugi sorti, zato sadimo posamezne sorte skupaj.
Za pobiranje semena odberemo najbolj zgodnje stroke, ne tiste najpoznejše. Poleg tega naj bodo ti stroki najdaljši, z največ semena in brez manjkajočih zrn. To je zelo pomembno. Prvi stroki so običajno najbolj zdravi, kljub vsemu pa jih odberemo več, kot jih bomo potrebovali, da lahko kasneje obolele stroke izločimo. Na koncu pa za seme poberemo res samo zdrave stroke, brez lis in peg. Mnogi menijo, da je dovolj, če izločijo samo obolele semenke iz stroka, pa to ni res. Na fižolih se je v zadnjih desetletjih pri nas razmnožilo veliko bakterijskih in virusnih obolenj. Vsa se prenašajo s semenom naprej. Zato je potrebno izbirati samo povsem zdrave stroke.
Seme najprej dobro posušimo, izluščimo iz strokov in nato damo za nekaj dni v zamrzovalno skrinjo. Tako uničimo še hroščka fižolarja, ki nam preluknja zrna pozimi v skladišču. Po zmrzovanju seme še enkrat posušimo, nato pa shranimo, tako kot vsako drugo seme. Priporočam vam, da posamezne vrste fižola hranite ločeno, ne skupaj, tako jih boste spomladi tudi lažje sejali. Pred sajenjem seme najprej še za dan ali dva zamrznemo, da uničimo še zimsko generacijo fižolarja. Čez noč pred setvijo pa ga namočimo še v topel kamilični čaj. Če pa je bilo leto, ko smo seme pobrali zelo mokro in obstaja velika možnost okužb na semenu, uporabimo žajbljev čaj.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
