Poskrbite za namakanje, preden nastopi suša
Mnogi še vedno dvomijo o smiselnosti namakanja, a če je suša nekoč »udarila« le na vsakih 10 do 15 let, je danes za vrtnine nevarna prav vsako leto. Zato pridelava vrtnin brez namakanja ni več mogoča. Če učinkovitega namakalnega sistema še nimate, je zdaj pravi čas, da ga uredite.
Zakaj je voda tako pomembna?
Vsa živa bitja potrebujejo za svoj obstoj vodo in hrano. Vsi vemo, da se brez hrane da preživeti veliko dalj časa kot brez vode. Za rastline velja to pravzaprav še veliko bolj kot za toplokrvna bitja. Vrtnine so na pomanjkanje vlage še posebej občutljive.
Večina vrtnin v kratkem času ustvari veliko listne mase, mnoge (solata, čebula …) imajo tudi zelo plitek koreninski sistem. Človek jih je za svoje potrebe precej spremenil in oddaljil od narave. Dolga leta je bil najpomembnejši cilj imeti visok pridelek, pri tem pa smo pozabili tako na zdravstveno stanje rastlin, saj nam je pri tem pomagala tudi kemija, kot tudi na temelje rastlin – koreninski sistem. Ugotavljam, da se sicer vse bolj zavedamo pomembnosti odpornosti rastlin, zaradi česar so nove sorte pogosto precej odporne, vendar žlahtnitelji, pozneje pa še mi pri pridelavi in vzgoji, pozabljamo na korenine. S tem ko rastlino že zelo zgodaj silimo k hitrejši rasti, tudi z zalivanjem z različnimi pripravki, biostimulansi (kot so na primer aminokislinski pripravki), namočenimi koprivami, pretiranim gnojenjem (tudi z organskimi gnojili), smo rastlinam spremenili njihov naravni cikel. Zaradi naše nestrpnosti in želje po visokih pridelkih najbolj trpi prav koreninski sistem rastlin.
Pomembno je vedeti, da rastline delajo korenine samo v določenih, običajno začetnih fazah svojega življenja. To je ravno tisto obdobje, ko mi samo zemljo najbolj izdatno založimo z dušikom, kar jih seveda sili k rasti. To se pogosto dogaja že pri vzgoji sadik in nadaljuje tik pred presajanjem, saj morajo biti sadike lepe. Koreninski sistem pri tem pač spregledamo. Naš način življenja nas je namreč navadil, da tisto, česar ne vidimo, ne obstaja za naše skrbi. Tako je pač lažje živeti ...
Pa vendar je v začetku rastne dobe nujno, da bolj skrbimo za korenine, pri tem rastline potrebujejo fosfor, ne dušik. Le dovolj razvit koreninski sistem bo namreč sposoben načrpati dovolj vode za potrebe rastlin pozneje, ko bodo večje in zahtevnejše, temperature pa višje.
Brez vode rastline tudi do hranil ne morejo, to seveda pomeni, da bo posledično nižji pridelek. A to vsekakor ni vse – pravilna prehranjenost je ključna za odpornost rastlin, in če le te ne morejo primerno črpati hranil, to negativno vpliva tudi na njihovo odpornost. Zato je namakanje v pridelavi vrtnin nujno. Pri tem je pogosto pomembno, da začnemo namakati že zgodaj spomladi (na primer prezimni česen). Če je suho, pa namakamo do pozne jeseni. Letos sicer spomladi težav z vodo še nismo imeli, saj je bilo vreme pogosto deževno. A pozor – le nekaj dni visokih temperatur, še posebej če je zraven veter, lahko zadošča, da bo namakanje že potrebno.
Suša in/ali visoke temperature sta dve različni težavi
Pomembno je, da znamo razlikovati med dvema velikima težavama, s katerima se srečujejo vrtnine – med nizkimi temperaturami in sušo. Čeprav sta pogosto povezani, pa vendarle nista enaki težavi. Vročina oziroma visoke temperature so za vrtnine zelo težka preizkušnja, suša pa je težava, ki ni vedno povezana z visokimi temperaturami, saj jo pri trajnicah, predvsem pri okrasnih rastlinah, pogosto srečamo celo pozimi. Morda ste zdaj spomladi opazili rjave konice rododendronov, še bolj verjetno pa trenutno zelo priljubljenih lovorikovcev? Nekoč smo za to krivili mraz, a v resnici je to posledica zimske suše. Če je zemlja dolgo zamrznjena, dnevi pa sončni, rastlina vodo prek listov izgublja, ne more pa je črpati. Zato se sušijo konice listov. Spomnim se dveh pomladi, ko so se intenzivno sušili novi poganjki iglavcev. Na srečo ta pojav ni tako pogost kakor pojav suše na zimzelenih grmovnicah.
Tako sušo trpijo tudi prezimne vrtnine, kot je artičoka. Na srečo špargelj pozimi nima listov, zato ne izgublja vode. Pa vendar je treba biti pozoren tudi na ta pojav. Res je, da je poleti, ko je vroče, suho veliko prej, a nikoli ne pozabite, da je suho in za vrtnine škodljivo lahko tudi jeseni, pozimi in spomladi.
Vrtnine imajo zaradi kratkotrajnih sušnih obdobij težave vsako leto. Ne gre več za izjemo, ampak res za stalnico, ki zahteva, da moramo vsi, ki želimo vzgojiti domačo svežo zelenjavo, pa naj bo ta namenjena samooskrbi ali tržni pridelavi, čim prej urediti redno namakanje. Brez tega žal pridelava vrtnin ni več uspešna.
Največ težav pri pridelavi vrtnin je torej predvsem zaradi nepravilnega namakanja oziroma nepravočasnega namakanja in le redkeje zaradi visokih temperatur.
Začne se že pri sadikah
Vse, ki vzgajate sadike, opozarjam, naj vam ne bo osnovni cilj, da imajo sadike veliko listov, da so košate in lepo zelene. Prav tako ne smejo biti prevelike. Bistveno je, da imajo gost koreninski sistem, ob presajanju naj bodo korenine še bele in predvsem enakomerno porazdeljene po celotni koreninski grudi.
Če menite, da je ob presajanju treba zalivati, toplo svetujem, da zalijete jamico, v katero boste sadili sadike. Suha zemlja namreč »ukrade« vodo koreninski grudi, če ni zalita. To se zgodi v nekaj sekundah. Ni kritično, vpliva pa na razvoj koreninskega sistema. Če naredite to, lahko posadite najprej vse sadike, potem pa zalijete celo gredo, ne samo vrste ali celo samo sadike. Nikoli ne pozabite osnovnega principa premikanja snovi v naravi, vedno gredo tja, kjer jih je manj. Če zalijete samo sadike, bo suha zemlja v okolici ukradla vodo sadikam.
Vedno namočite globoko, v začetku tudi preverite globino zalivanja. Tako se zemlja ne bo takoj izsušila, korenine pa se bodo hitro pognale tudi v globino. Če se zaliva plitko, samo po površini, potem ostaja koreninski sistem plitek, s tem pa zahteva več vode in hitreje trpi sušo.
Po vsem tem tla takoj prekrijte z zastirko. Priskrbite si jo še pred sajenjem, da bo, ko jo boste potrebovali, pri roki.
Kakšen namakalni sistem je priporočljiv?
Poznamo več načinov namakanja. Naj takoj povem, da zalivalke ne bodo dovolj, ko je poleti res vroče. Deset litrov vode z zalivalko zlijemo v manj kot minuti. Večina vode odteče. Rastlina je morda dobi le liter ali dva. Podobno ne moremo računati na poletne nevihte, da so naš vrt zalile dovolj. Tako kot voda hitro priteče, žal tudi prehitro odteče … Zalivanje z zalivalko je, bodimo pošteni, tudi presneto naporno in poleg tega, da z njo ne boste učinkoviti, boste za nameček konec poletja dočakali z bolečinami v hrbtu.
Naslednja izbira za zalivanje mnogih vrtičkarjev je tuš. Če smo pridni in natančni, načeloma lahko zadošča. Žal pa zalivanje s tušem zahteva precej časa, in ker tega največkrat primanjkuje, pogosto redno zalivanje izpustimo in ga prestavimo na naslednji dan. To pa je slabo. V rastlinah se namreč v takih kratkih sušnih obdobjih vodni stolpec oziroma veriga pretrga. S tem pa tudi dostava hranil, predvsem kalcija tja, kjer ga rastlina potrebuje. Najpogostejša posledica takšnega namakanja je pomanjkanje kalcija pri plodovkah, včasih tudi pri solati in celo pri zelju. Kapljice vode se z elektronskimi vezmi vežejo na talne delce, pri tem pa so organska snov v tleh in glineni delci zelo pomembni. V pesku tega ni, zato je na peščenih tleh suša veliko hitrejša in močnejša. A za tako vezavo vodnih molekul je potreben čas. Voda mora prihajati počasi in tudi kar nekaj časa. Zato je s tušem najbolj zalivati tako, da posevke z njim prehodimo in zalijemo večkrat zapored. Svetujem tudi, da po končanem zalivanju preverite, kako globoko je seglo zalivanje. To naredite tako, da med rastlinami z lopato zarežete v tla in pogledate, kako globoko je mokra.
Tretji način namakanja je kapljično namakanje. Če seštejem vse dobre lastnosti in jih primerjam z nekaterimi pomanjkljivostmi, je kapljično namakanje zagotovo moja prva izbira. Kaj pa pravzaprav je kapljično namakanje? V praksi to pomeni, da ob rastlinah položimo posebne cevi, ki so lahko porozne ali imajo nameščene kapljače. Iz cevi nato voda počasi kaplja in namaka rastline v bližini. V peščenih zemljah mora imeti vsaka vrsta vrtnine svojo cev. Za pesek je namreč značilno, da se voda po njem ne širi okoli, gre samo v globino. Na glinenih zemljiščih je pogosto dovolj, da je ena cev za dve vrsti. Kaj pa v rastlinjaku in visokih gredah? Predlagam, da tudi tam ne varčujete – sama bi ob vsako vrsto paradižnika, paprike, jajčevca, fižola … položila svojo cev. Če želite nekoliko varčevati z vodo, potem naj bo kapljični sistem združen z zastiranjem tal.
Zadnja možnost namakanja je še, kot rečemo, namakanje »od zgoraj«, z različnimi razpršilci. Ti so lahko nežni, z zelo malimi kapljicami. Tega najbolj priporočam na večjih površinah, na njivah. Na vrtu pa pogosto namakamo z različnimi razpršilci, ki se vrtijo okrog ali kako drugače. Naj povem, da je ta način za plodovke slab, saj lahko zaradi njega pride do težav z boleznimi, po drugi strani je v poletni vročini za solatnice in kapusnice zelo priporočen, saj jih hkrati z namakanjem hladimo. Odločitev je vaša.
Kdaj namakati?
To vprašanje je eno najpogostejših in moj odgovor je, da če je le mogoče, namakajte zjutraj. Takrat je vse primerno ohlajeno, tako zemlja z vsemi mikroorganizmi v njej kot rastline. Jutranje namakanje se lahko potegne tudi v vroč dan. Dokler so rastline namakane, so namreč hladne in jim voda ne škodi.
Če pa nam čas tega ne dopušča, začnemo namakati zvečer, in to čim pozneje, vsekakor pa po sončnem zahodu. Voda mora biti temperirana, torej ne neposredno iz studenca, potoka ali vodovodne pipe. Če bi namreč uporabili zelo mrzlo vodo, bi rastlinam lahko celo škodili, zagotovo pa bi prizadeli milijone mikroorganizmov v tleh. In kako vodo segrevamo? Najprej jo napeljemo, spustimo v posode, lahko so to kocke, sodi ..., kjer jo čez dan greje sonce. Pri tem je treba paziti, da sonce vode ne segreje toliko, da je prevroča še zvečer pred zalivanjem. Paziti moramo tudi, da so cevi, ki iz posode vodijo do vrta oziroma rastlinjaka, podnevi na soncu. Voda v njih se namreč lahko toliko segreje, da s prvimi curki rastline dobesedno zažgemo. Prav takim težavam se najlažje izognemo tako, da namakamo zjutraj in s kapljičnim načinom namakanja.
Koliko namakati?
Tudi to je pogosto vprašanje. Žal naj povem, da nanj nimam odgovora. Vsak ga bo za svojo lego, svoj vrt, svojo zemljo moral najti sam. Najbolj je, da začnete počasi in po namakanju preverite, koliko ste namočili. Glinaste, težje, bolj bogate vrtove lahko namakamo redkeje, morda dvakrat na teden in takrat obilno ter v globino. Peščena zemljišča namakamo vse bolj pogosto in manj, saj vodne molekule ne ostajajo v bližini korenin dalj časa. Tam so ob namakanju nujne tudi zastirke oziroma prekrivanje tal. Ko postane vroče in je dan dolg – konec junija, julija, v začetku avgusta – pa namakamo pogosto, včasih pri dolgem vročinskem valu tudi vsak dan.
Pomembno je, da namakanja ne izpustimo niti takrat, ko je za naslednji dan napovedan dež. Vremenski napovedi namreč ne gre zaupati in poskrbeti moramo, da v času, ko bomo čakali, da zapade nekaj kapljic dežja, rastline ne bodo žejne. Če dežuje, pa po padavinah ne namakamo.
Na dež ne čakajmo tudi zato, ker se v popolnoma suhi zemlji molekule vode zelo slabo oziroma dolgo ne navežejo na delce zemlje. Veliko vode pred tem pobegne v globino. V rahlo vlažni, mokri zemlji je učinek šibkih padavin ali močnih neviht veliko večji, več vode bo ostalo v območju korenin. Prav tako je pomembno, da pred napovedanim dežjem prerahljamo zemljo. V vročem vremenu so namreč tla pogosto zbita, neprepustna in v tudi v takih primerih, še posebej če zapade veliko padavin v kratkem času, večina padavin odteče po zaskorjeni površini stran od rastlin.
Da, treba se je zavedati, da bo voda kmalu postala velika dobrina, in dobro je, da se z njo naučimo varčevati tudi na vrtu.
Kako še pomagati rastlinam?
Da zmanjšamo vodni stres pri rastlinah, ob listnih gnojilih uporabimo pripravke na osnovi alg v začetku rasti, pa tudi pripravke iz aminokislin ali rastlinskih izvlečkov pred napovedanimi spremembami temperatur. Od domačih pripravkov so to pripravki iz regrata ali ognjičevih cvetov. Ti pripravki pomagajo rastlinam, da imajo v stresnih situacijah več energije za premagovanje stresa. Sodijo med ekološke, naravne pripravke in nimajo karence. Uporabljamo jih tudi pri ekološki pridelavi vrtnin, zato se jih ni treba bati.
V nobenem primeru v sušnih razmerah ne dognojujemo z dušikom, pa naj bo organski ali mineralni. Dušik namreč povzroči, da ima rastlina še večje potrebe po vodi in je še bolj žejna. Tudi zalivanje korenin z namočenimi koprivami je v takih vremenskih razmerah bolj škodljivo kot koristno. Pazimo pa, da imajo rastline na voljo dovolj kalija, ki je element, ki povečuje odpornost vrtnin. Tega zagotavljajo pripravki iz gabeza, a jih uporabimo še pred nastopom suše. V času suše jim pomagajo samo pripravki, ki vsebujejo izvlečke morskih alg.
Zastiranje tal
Zastiranje tal ima več pozitivnih vlog pri pridelovanju vrtnin. V suši ostajajo tla pod zastirkami hladna, rahla in vlažna. To pa so ugodni pogoji tako za korenine rastlin kot za mikroorganizme v tleh. Rastline bodo tako lažje prenašale stresne razmere. A zdaj je s to komponento kar težava. Tla se še niso dovolj ogrela za setve in sajenja večine vrtnin, tudi za krompir so prehladna. Prekrita z zastirko se bodo ogrevala še dalj časa. Na to morate računati. A ko je tako suho, ima prednost vlaga pred hitrim začetkom sezone.
Tudi izpiranje hranil, uničevanje strukture tal in pregrevanje tal se z zastirko močno zmanjša. In če še niste prepričani – zastirka zaustavlja rast plevelov in nam prihrani veliko dela. Vsaj manj nasilni pleveli ne morejo skozi temo, ki jo na tleh ustvarja taka zastirka ... Kot sem omenila že prej, z zastiranjem tal varčujemo tudi z vodo za namakanje. Marsikdo danes ob tem še ne prepozna velike prednosti, a bo verjetno v prihodnjih letih, ko bo verjetno treba vodo plačevati, tudi ta agrotehnološki ukrep dobil ekonomski pomen.
Kakšna naj bo zastirka? Na večjih površinah navadno uporabljamo folijo, na manjših površinah in vrtovih je seveda najbolj pametno in smiselno uporabljati naravne, organske zastirke. Najpogosteje je to pokošena trava z zelenic. Spomladi te še ni toliko, saj naravi prijazni vrtičkarji ne kosimo prezgodaj, zato da pomagamo hraniti opraševalce, ki takrat še nimajo veliko hrane, jo pa po prezimovanju potrebujejo veliko. Namesto pokošene trave lahko za zastirko uporabimo v gozdu narezano praprot, porežemo lahko tudi divje rastoče rozge in druge visoke rastline v naravi, v trgovinah dobimo ne predrag miskantus, odlična je ovčja volna.
Organske zastirke imajo še eno dobro lastnost: so dobrodošel vir vlaknin – trajnega humusa. Ta je vedno bolj pomemben, saj zaradi pomanjkanja gnoja vrtičkarji pogosto uporabljajo kupljena organska gnojila. Ta so sicer odlična hrana za rastline in tudi za mikroorganizme v tleh, ne zagotavljajo pa v tleh trajnega humusa – samo ta pa zagotavlja dolgotrajno rahla tla. Rastlinski ostanki naravnih zastirk so torej dobrodošli še v ta namen.
Čeprav je letošnja pomlad prepojena z vlago, sem ta prispevek zdaj pripravila z namenom. Dnevi hitro minevajo, in kot bi mignil, se bo vreme spremenilo. Trenutno je še čas za razmislek in investicijo v namakalni sistem, zato upam, da sem vas prepričala, da je ta v vsakem vrtu nepogrešljiv. Edino z namakanjem boste rastlinam v prihajajočih mesecih lahko zagotavljali dovolj vode. Le tako ste lahko prepričani, da bodo vaše zelenjadnice ohranile odpornost in se boste lahko veselili ne le obilnega, ampak tudi okusnejšega in bolj zdravega pridelka. Če namreč rastlini primanjkuje vode, to vedno vpliva tudi na okus plodov, saj slednjega določajo tudi mikrohranila, ki pa jih žejne rastline ne morejo črpati. Nikoli ne pozabite, da so rastline brez vode poleg žeje tudi lačne. Zato pogosto po nastopu dežja zbolijo, saj niso krepke in zadostno prehranjene. Z namakalnim sistemom v roke prevzamemo nadzor nad vremenom in svojim rastlinam zagotovimo pogoje, ki so jih bile vajene v preteklosti, ko je bila suša še izjema in ne pravilo, kot je danes.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
