osebni arhiv

Bil je kmet, ki je imel sina in konja. Nekega dne je sin nesrečno padel s konja in se poškodoval. Sosedje so mu rekli: »Joj, kakšna smola, da se je sin poškodoval, zdaj ti pa ne bo mogel pomagati na polju.« In kmet je odvrnil: »Mogoče.« Potem pa je prišla vojna in sinove vseh kmetov so vpoklicali, samo poškodovanega sina ne. Pa so rekli sosedje: »Joj, kakšna sreča, da tvoj sin ne gre v vojno.« Kmet je odvrnil: »Mogoče.«

Ne spomnim se več, kako je šla zgodba naprej, ampak danes, ko tole pišem, se spominjam dne, natanko pred enim letom. Bili smo na morju, pihala je burja in s partnerjem Andrejem sva se usedla na kolesi, da bi se peljala malo naokoli. Pa nisva prišla prav daleč. Nedaleč od naše prikolice me je burja prikovala na trda asfaltna tla, naravnost na brado. Potem pa urgenca, šivanje, slikanje počenega rebra in nedolžna pripomba zdravnika, ki me je pregledal: »Ko pridete z dopusta, pojdite na ORL na pregled.«

Spomnim se, kako sem se, vsa razbolela v telo in tudi v dušo, spraševala, zakaj je bil potreben ta padec. Kaj je njegovo sporočilo. Potolažila sem se z ugotovitvijo, da moram pač počivati, da imam slab imunski sistem, naporno leto za seboj, izzive pred seboj in me je vesolje ustavilo.

Potem sem prišla domov in res šla na pregled. Čez en teden sem dobila sporočilo, da v grlu nosim rakaste celice. Prosim??? Najprej sem pomislila, da so se verjetno zmotili, saj sem vedno trdila, da raka pa že ne bom imela. Takoj naslednja misel pa je bila: »Zdaj vem, zakaj sem padla s kolesa.«

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena/Ženska. 

Celotno kolumno Saše Einsiedler si lahko preberete v aktualni številki revije Naša žena/Ženska. Revija je v prodaji še do nedelje, 5. septembra. Spletno različico pa lahko kupite tudi TUKAJ >>KLIKNITE<<.