Mojca Mavec živi v muzeju?
»Prijatelji me včasih zbadajo, da bi morala pobirati vstopnino. Zdi se, kot da živim v muzeju,« se smeji Mojca, ko odpre vrata svojega doma in s fotografom zagledava prostorni dnevni prostor, ki je resnično poln zanimivih stvari. Ampak prijatelji se motijo: pri Mojci ni kot v muzeju, kjer se razstavljenih stvari ne smeš dotakniti. In Mojca ni kot gospodinje, ki svoj najboljši porcelan hranijo varno v omarah, temveč vse svoje najljubše reči rada uporablja, saj niso dragocenosti brez uporabne vrednosti.
Mojca se torej rada na veliko obdaja s stvarmi, ki so ji pri srcu. »A od mojih zbirk mi je najbolj pri srcu zbirka starin, servisi, sklede, vaze, kozarci, ki so polepšali vsakdan našim prednikom,« ponosno razlaga o steklovini, ki jo je zbrala Mojca Mavec in njena uporabna zbirka spominov Mojca pravi, da si dragocenosti želi uporabljati, ne pa z njih brisati prah v vitrini. Dom, za katerega bi lahko pobirali vstopnino na vseh koncih. »Nekaj iz stari - narnic, večinoma sem podedo - vala. Prihajam iz družine, kjer so ljudje zgodaj odhajali, prehitro sem izgubila obe babici, dedka, mamo. Že zelo mlada sem osta - la s kupom dragocenosti, do ka - terih sprva nisem imela odnosa. Prinašale so žalost v hišo. Toli - ko opomnikov ljudi, ki jih ni več. Šele z leti so pridobile vrednosti v mojem življenju. Vdihnila sem jim zgodbe in lepe spomine,« pravi Mojca, ki se še dobro spo - mni prve podedovane dragoce - nosti: »Uhani moje prababice. Prejela sem jih za 16. rojstni dan. In prstan iz granatov moje babi - ce. Žal so mi pred leti vlomili v stanovanje in vse pokradli,« je žalostna.
Celoten prispevek je bil objavljen v reviji Jana.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
